Michal Hurajčik je mož več poklicev, a trenutno opravlja le enega. Je uradni gostitelj slovenske reprezentance v Ostravi, za kar se je javil kar sam in verjetno si boljšega človeka za to delo naša četa ne bi mogla želeti.
Po imenu ste najbrž ugotovili, da je Michal Čeh, druga njegova prednost je, da prihaja iz Ostrave, tretja pa, da že desetletje živi v Sloveniji. "Sem domačin iz Ostrave, nekdanji športnik, tu me vsi poznajo, obvladam oba jezika," se pohvali Hurajčik.
Hurajčik hokeja ni nikoli resno igral. V šoli, kjer je pravzaprav obvezen, je bil nekaj časa vratar, a že leta prej se je zapisal nogometu. Ta ga je na koncu pripeljal tudi v Slovenijo, kjer živi že deset let. "Vedno se šalim in pravim, da smo šli nekoč na morje in nam je na Barju počila guma na avtu in potem sem tam ostal deset let," se je zasmejal naš sogovornik.
V resnici je nogomet igral tudi v Nemčiji, kjer pa njegovi ženi Lenki ni bilo všeč, zato mu je prijatelj predlagal državico na sončni strani Alp. Tam je dobil službo trenerja v Interblocku, kjer je delal analize tekem, nekaj časa je posvetil tudi mladinskemu pogonu v tem klubu ter otroški nogometni šoli.
V tem času se je odlično naučil slovensko in le pri izgovorjavi nekaterih besed se čuti, da Slovenija ni njegova rodna dežela, a je njej skoraj v celoti zapisan. Želja, da bi bil prav on tisti, ki bi naši reprezentanci pomagal na prizorišču SP, je bila gromozanska.
"Sicer določi gostitelja posamezne reprezentance organizator. Po pogovoru z Matjažem Kopitarjem me je predlagala HZS, a sprva je bil odziv negativen. Ko smo jim povedali, da sem Čeh, pa smo dobili zeleno luč," je pojasnil Ostravčan, ki zdaj živi v Sostrem.
PRIJATELJ ŠACHLA IN CHABERE
V štabu naše izbrane vrste dela vse, kar je potrebno. "Sem fant od fare," se smeji. "Imamo svoj avto, če ga potrebujemo, kot smo ga, ko smo Luka Gračnarja morali peljati na magnetno resonanco," je pojasnil.
"Sicer pa sem vez med češko govorečim podpornim osebjem, ki skrbi za Slovence, in na drugi strani vodstvom slovenske ekipe, pravzaprav sem koordinator. Sem tisti, na katerega se organizator najprej obrne, jaz pa potem vse posredujem vaši ekipi."
Mož, ki med drugim v Sloveniji skrbi, da imamo na policah v trgovini tudi torto Marlenko, ki jo uvaža iz bližine Ostrave, je nekaj hokejistov poznal, še preden se jim je prejšnji teden pridružil. Ko sta v Ljubljani igrala Jan Chabera in Petr Šachl je Michal nekaj časa preživel v družbi čeških hokejistov in tako spoznal tudi nekaj zmajev.
NI ZA JESENIČANE
Da spoznaš določen kraj, verjetno ni boljšega, kot če ti o tem govori ali ga razkaže domačin, prav za to smo poprosili Michala. "Ostrava je industrijski kraj, kar je jasno na prvi pogled. Skoraj v strogem mestnem jedru je blizu železarska industrija in muzej, ki bi bil zanimiv za tiste, ki v takem mestu ne živijo. Mislim, da Jeseničanom ta ne bi ponudil nečesa, česar še niso videli," se je zasmejal.
Super je razgled z 80-metrskega razglednega stolpa Nove mestne hiše, če je lepo vreme, Michal pravi, da je mogoče videti tudi okoliške hribe. Najbolj priljubljeni del mesta v teh dneh je ulica Stodolni, ki predvsem v nočnih urah med vikendi ponuja vse vrste užitkov, s povečano količino turistov pa je zdaj še dodatno zabavno. "Na tej ulici je 72 lokalov, zato si lahko predstavljate, kako noro je."
Omenil je še živalski vrt, blizu njega je zanimiv arheološki park, posebno izkušnjo pa omogoča nedelujoč rudnik, kjer obiskovalce odpeljejo globoko pod zemljo Rudnika Michal ali Landek parka.
PREPOZNALA GA JE GOSPA
Nekaj ostravskih znamenitosti so na prvi prosti dan, v ponedeljek, spoznali tudi risi, ko jih je selektor Kopitar izgnal iz hotela. Šli so do razglednega stolpa Nove mestne hiše, na katerega se niso povzpeli.
Risi so raje šli na sprehod skozi središče, na ulici Stodolni so spili kavo, na koncu pa so se ustavili še v najnovejšem in gromozanskem nakupovalnem središču Nova Karolina, kjer so nekaj kron fantje zapravili za darila.
Ker niso bili v "službenih" oblačilih, s katerimi bi bilo na prvi pogled znano, da so hokejisti, so popoldne preživeli v resničnem miru. "Edino Anžeta je spoznala starejša gospa, ki ga je pozdravila in se z njim rokovala," je dejal Michal.
MI NISMO ČEHI
Nazadnje smo ga vprašali še, kaj mora sleherni Slovenec poskusiti, ko pride na Češko. "Češka dekleta, seveda," je v gromkem smehu povedal naš sogovornik in nadaljeval: "Ta konec Češke je zaradi tromeje zelo zanimiv, tu se mešajo češka, poljska in slovaška kri. Za ta del države je težko reči, da je Češka. Mi nismo Čehi. To je Češka republika, a ta je razdeljena na tri dežele, Češko, Moravsko in Šlezijo. V Ustavi imamo to jasno določeno, in če rečem, da sem Šlezijec, in ne Čeh, se to spoštuje. To imam lahko napisano tudi v potnem listu."
V tem času se je odlično naučil slovensko in le pri izgovorjavi nekaterih besed se čuti, da Slovenija ni njegova rodna dežela, a je njej skoraj v celoti zapisan. Želja, da bi bil prav on tisti, ki bi naši reprezentanci pomagal na prizorišču SP, je bila gromozanska.
"Sicer določi gostitelja posamezne reprezentance organizator. Po pogovoru z Matjažem Kopitarjem me je predlagala HZS, a sprva je bil odziv negativen. Ko smo jim povedali, da sem Čeh, pa smo dobili zeleno luč," je pojasnil Ostravčan, ki zdaj živi v Sostrem.
PRIJATELJ ŠACHLA IN CHABERE
V štabu naše izbrane vrste dela vse, kar je potrebno. "Sem fant od fare," se smeji. "Imamo svoj avto, če ga potrebujemo, kot smo ga, ko smo Luka Gračnarja morali peljati na magnetno resonanco," je pojasnil.
"Sicer pa sem vez med češko govorečim podpornim osebjem, ki skrbi za Slovence, in na drugi strani vodstvom slovenske ekipe, pravzaprav sem koordinator. Sem tisti, na katerega se organizator najprej obrne, jaz pa potem vse posredujem vaši ekipi."
Mož, ki med drugim v Sloveniji skrbi, da imamo na policah v trgovini tudi torto Marlenko, ki jo uvaža iz bližine Ostrave, je nekaj hokejistov poznal, še preden se jim je prejšnji teden pridružil. Ko sta v Ljubljani igrala Jan Chabera in Petr Šachl je Michal nekaj časa preživel v družbi čeških hokejistov in tako spoznal tudi nekaj zmajev.
NI ZA JESENIČANE
Da spoznaš določen kraj, verjetno ni boljšega, kot če ti o tem govori ali ga razkaže domačin, prav za to smo poprosili Michala. "Ostrava je industrijski kraj, kar je jasno na prvi pogled. Skoraj v strogem mestnem jedru je blizu železarska industrija in muzej, ki bi bil zanimiv za tiste, ki v takem mestu ne živijo. Mislim, da Jeseničanom ta ne bi ponudil nečesa, česar še niso videli," se je zasmejal.
Super je razgled z 80-metrskega razglednega stolpa Nove mestne hiše, če je lepo vreme, Michal pravi, da je mogoče videti tudi okoliške hribe. Najbolj priljubljeni del mesta v teh dneh je ulica Stodolni, ki predvsem v nočnih urah med vikendi ponuja vse vrste užitkov, s povečano količino turistov pa je zdaj še dodatno zabavno. "Na tej ulici je 72 lokalov, zato si lahko predstavljate, kako noro je."
Omenil je še živalski vrt, blizu njega je zanimiv arheološki park, posebno izkušnjo pa omogoča nedelujoč rudnik, kjer obiskovalce odpeljejo globoko pod zemljo Rudnika Michal ali Landek parka.
PREPOZNALA GA JE GOSPA
Nekaj ostravskih znamenitosti so na prvi prosti dan, v ponedeljek, spoznali tudi risi, ko jih je selektor Kopitar izgnal iz hotela. Šli so do razglednega stolpa Nove mestne hiše, na katerega se niso povzpeli.
Risi so raje šli na sprehod skozi središče, na ulici Stodolni so spili kavo, na koncu pa so se ustavili še v najnovejšem in gromozanskem nakupovalnem središču Nova Karolina, kjer so nekaj kron fantje zapravili za darila.
Ker niso bili v "službenih" oblačilih, s katerimi bi bilo na prvi pogled znano, da so hokejisti, so popoldne preživeli v resničnem miru. "Edino Anžeta je spoznala starejša gospa, ki ga je pozdravila in se z njim rokovala," je dejal Michal.
MI NISMO ČEHI
Nazadnje smo ga vprašali še, kaj mora sleherni Slovenec poskusiti, ko pride na Češko. "Češka dekleta, seveda," je v gromkem smehu povedal naš sogovornik in nadaljeval: "Ta konec Češke je zaradi tromeje zelo zanimiv, tu se mešajo češka, poljska in slovaška kri. Za ta del države je težko reči, da je Češka. Mi nismo Čehi. To je Češka republika, a ta je razdeljena na tri dežele, Češko, Moravsko in Šlezijo. V Ustavi imamo to jasno določeno, in če rečem, da sem Šlezijec, in ne Čeh, se to spoštuje. To imam lahko napisano tudi v potnem listu."
