Risi so proti Slovakom pokazali najboljšo predstavo do zdaj, vodili večino srečanja, a zaradi sumljivih izključitev v tretji tretjini in na koncu ene same grobe napake ostali praznih rok.
Pred tretjo tekmo so Slovenci prvič opravili dopoldansko razdrsavanje v ČEZ Areni, na hodnikih katere smo v tem času srečali edinega risa, ki na led ni stopil. Vratar Luka Gračnar je pred nas stopil v kratkih hlačah, tako da smo videli, kako je njegovo koleno polepljeno z modrim kinezio-trakom. "Opravljamo terapije, bomo videli kaj bo. Boli me," nam je na hitro zdravstveno stanje opisal 21-letni Hrušičan.
Slovenci so tretje srečanje igrali v večernem terminu, kar je pomenilo, da so si lahko resnično napolnili baterije in se dobro na boj s Slovaki pripravili tudi v glavah. Že to, da je dan pred tem postalo jasno, da se bo moštvu na tekmi pridružil tudi Jan Urbas, je lahko hrabrilo slovensko četo, predstava v zadnjih dveh tretjinah proti Rusom je dala spoznanje, da lahko, če le hočejo.
Gračnarjeva poškodba je na klop prvič na svetovnem prvenstvu poslala tretjega vratarja Gašperja Krošlja, Matjaž Kopitar se je odločil, da na tribuni to pot pusti še Miha Verliča in Žiga Pavlina.
Če ne bi vedeli drugače, in če ne bi bili tudi včeraj na prizorišču, bi ob polnjenju dvorane pred tekmo mislili, da smo se vrnili štiri leta v preteklost. Na svetovno prvenstvo v Bratislavi leta 2011. Da je slovaških navijačev v Ostravi kot trave in listja smo že zapisali, da se imajo zaradi bližine, pa tudi zaradi nekdanjega statusa življenja v skupni državi, za neuradne so-gostitelje SP, ni nič novega, po vrhu pa so si na turnirju v Ostravi pravzaprav zaradi množičnosti kar sami nadeli naziv "domačini".
"My sme tu doma" (Tu smo mi doma), njihov najbolj prepoznavni napev je bilo po celi Ostravi slišati že od zgodnjih popoldanskih ur, v ČEZ Areni so bili privrženci Slovakov tako glasni, da so celo uspeli preglasiti glasbo in povemo vam lahko, da je ta vseskozi izredno glasna.
Glavnina podpornikov risov je po koncu tedna na drugi strani odšla domov, le nekaj sto glasnih grl, ki jih je spremljal tudi zvok bobna, pa ni imelo niti najmanjših možnosti, da bi glasovno kakorkoli bolj izstopali.
So pa zato toliko bolj njihovi ljubljenci, ki so na tretjem obračunu svojega osmega merjenja moči na ravni elite le pokazali, kako znajo Slovenci igrati hokej, a mogoče psihično še niso dovolj močni, da bi se spoprijeli tudi sumljivim odločitvam glavnih sodnikov.
Da je bila tekma razburljiva, da je povzročala rast sivih las, da adrenalin tekel ne le po žilah 25 hokejistov, ki v Ostravi zastopajo državne barve, pač pa po žilah slehernega opazovalca dogajanja na ledu razprodane ostravske dvorani, ni treba pojasnjevati.
Slovenci so se ob zadnjem srečanju smejali slajše, Slovaki so hoteli maščevanje za poraz v Sočiju, obetali smo si in dobili pravi derbi, ki si ga vsak hokejist želi doživeti, svoje pa je dodalo še peklensko vzdušje.
Četa Matjaža Kopitarja je sinoči skorajda odigrala popolno tekmo. Skorajda. Začetek je bil sijajen, Urbas je ob prvem power playu Slovenijo v 6. minuti povedel v vodstvo, nadaljevanje je bilo prav tako izredno. Tako, kot so fantje govorili zadnje dni, to, kar so morali narediti, so delali večino srečanja.
Medsebojna pomoč na vseh koncih ledu, silovito drsanje, neustrašnost, samozavest, igranje z glavo, številčnejši streli na gol, odlično čiščenje ploščka pred sijajnim Robertom Kristanom, številni blokirani streli z vsemi možnimi deli telesa. Vse to so pokazali risi, pa vendar je bilo premalo, da bi na elitni ravni prišli do prve zmage zunaj skupine za obstanek. Treba bo še naprej čakati, a kaj, ko kaže, da bomo morali čakati neskončno, kar pa še otežuje položaj, je to, da se bodo Slovenci morali ob tem boriti še proti silam - sodnikom -, ki jih je nemogoče premagati.
V zadnjih 15 minutah so Slovenci namreč drago plačali za svoje drugače redke napake. Izključitev Aleša Mušiča, ki je bila prva, ob kateri smo dvignili obrvi, je Slovakom omogočila izenačenje, pred zadnjo tretjino skoraj nevidnem Marianu Gaboriku pa je uspelo tisto, kar njegovemu klubskemu soigralcu Anžetu Kopitarju na drugi strani ni. Slovake je v 55. minuti povedel v vodstvo, na koncu pa še z golom v prazno mrežo za ta večer zapečatil slovensko usodo.
