Kot noč in dan. Tako bi najlažje opisali zadnjih 12 mesecev Jana Oblaka. Uvodnih šest je bilo zares sanjskih, najboljših mogočih. Po vrhuncu je sledil (ne)pričakovan padec in druga polovica leta je bila za nadarjenega vratarja precej bolj zahtevna. A v celoti gledano, je bilo leto 2014 sanjsko, saj ga je dokončno izstrelilo v orbito.
JAN OBLAK
21 let
Atletico Madrid (Špa)
Pred kratkim je minilo natanko leto dni, odkar se je začelo Oblakovo sanjsko popotovanje, ki je bilo sklenjeno z rekordnim prestopom iz Benfice v Atletico. Zdelo se je, da bo Škofjeločan še dolgo zacementiran na klopi lizbonskega giganta, ko se je 12. decembra 2013 na tekmi z Olhanensejem poškodoval do tistega trenutka z naskokom prvi vratar Artur.
• NOGOMETAŠ LETA 2014
Brazilec ni utrpel hujše poškodbe, a je počival ravno dovolj časa, da je Oblaku uspelo zgraditi zid, ki ga Južnoameričan do Slovenčevega odhoda iz portugalske prestolnice nikakor ni uspel preplezati. Oblak je z obema rokama izkoristil priložnost, ki se mu je ponudila zaradi nesreče soigralca, trenerja Jorgeja Jesusa je v trenutku prepričal, da je prerasel sedenje na klopi za rezerve.
Kar je sledilo, je bila novodobna pravljica: Oblak je branil kot »v transu«, v letu 2014 je na 28 tekmah v dresu Benfice kar 24-krat ohranil mrežo nedotaknjeno! Benfica je z njim v golu zmagovala kot po tekočem traku, za portugalske tekmece je bila občutno prehitra, na koncu je z Oblakom med vratnicama osvojila kar tri lovorike.
Najboljša je bila v državnem prvenstvu, ki ga je osvojila prvič po štirih letih, slavila je tudi v pokalu in ligaškem pokalu. Za nameček je uspešno igrala v ligi Europa: v izločilnih bojih je najprej premagala PAOK, nato tudi Tottenham, AZ iz Alkmaarja in Juventus. V velikem finalu se je v Torinu pomerila s Sevillo, tekma pred 33.120 gledalci je bila prava drama, ki se je na Oblakovo žalost končala po željah Seville. Andaluzijci so slavili po enajstmetrovkah; Oblak ni zaustavil nobenega strela z bele točke, Benfica je dva zapravila in sledilo je seviljsko rajanje. Slovenski reprezentant ni skrival žalosti, ampak obžalovati mu vseeno ni bilo treba ničesar. Prva polovica leta je bila zanj osebno izjemna, ko je bil še rezerva Benfice, si niti v najboljših sanjah ni mogel zamisliti, da se mu bo zgodilo nekaj takšnega, kar se mu je.
Ker se mu je v vlogi prvega vratarja Benfice vse dogajalo s takšno hitrostjo, je lahko misli dodobra strnil šele poleti. Toda tudi tedaj ni imel veliko časa za brezskrben počitek. Zelo hitro je namreč postalo jasno, da mu bo poletni prestopni rok spet prinesel nekaj zelo razburljivega. Da se bo nora vožnja nadaljevala. Za to je poskrbel madridski Atletico, ki ga je Oblak tako močno navdušil, da je z njegovim nakupom postavil celo španski rekord!
Nihče pred tem za vratarja ni odštel toliko kot Atletico in Oblak je postal član aktualnega španskega prvaka ter hkrati kluba, ki je igral v finalu lige prvakov, a moral tam priznati premoč mestnemu tekmecu Realu. Žal pa brez zapleta ni šlo: Oblak je Benfico zapustil kot sovražnik navijačev. Ti so mu očitali, da je izsilil prestop v Atletico, da je obrnil hrbet klubu, ki mu je dal vse. No, v prvi vrsti jim je bilo seveda žal, da je Oblak odšel, vendarle so izgubili enega najbolj obetavnih vratarjev na svetu.
Toda po selitvi v Madrid se je Oblakov sanjski mehurček razblinil. Tja je odšel malce poškodovan, izpustil je del priprav, zato je trener Diego Simeone na uvodnih tekmah v gol poslal še enega novinca v Atleticu, Miguela Angela Moyo. In tega do zdaj še ni obžaloval. Tridesetletnik igra tako dobro, da se je Oblak vrnil tja, kjer je bil pred Arturjevo poškodbo izpred leta dni – na klop.
V španskem prvenstvu tako v prvem delu sezone še ni debitiral, enkrat je zaigral v ligi prvakov (na ognjenem krstu v dresu Atletica na gostovanju pri Olympiacosu se – roko na srce – ni pretirano izkazal), dvakrat tudi v pokalu. Prav na svoji tretji tekmi za Atletico je postregel z nekaj obrambami, s katerimi je vsem poslal jasno sporočilo: zaradi sedenja na klopi ni postal nič slabši.
Ker je star šele 21 let, mu zaradi tega, ker v Atleticu še ni številka ena, ni treba skrbeti. Dejansko je komaj dobro začel profesionalno kariero, pred seboj ima še najmanj desetletje. Lahko pa se tudi malce pošalimo: sedenja na klopi je že vajen. V prvi vrsti zaradi tega, ker je na vlogo rezervista obsojen tudi v slovenski reprezentanci. Kjer pa bo vratar, ki ga želi izriniti na stranski tir, precej večji zalogaj kot v Atleticu ...
