Na njegovi klopi je sedel trenerski čudodelec Jose Mourinho in pod njegovo taktirko so črno-modri igrali predvsem izjemno učinkovit nogomet. Pokorili so ne samo Italijo, kjer so osvojili naslov tako državnega kot pokalnega prvaka, temveč vso Evropo. V velikem finalu so z 2:0 premagali münchenski Bayern in vse je kazalo, da bodo navijači Interja še nekaj časa lahko uživali ob uspehih svojih ljubljencev.
A v črno-modrem delu prestolnice mode se je vse skupaj porušilo kot hiška iz kart. Takoj po velikem finalu na madridskem Santiago Bernabeu se je Mourinho odločil, da se ne bo vrnil v Milano, ampak da bo svojo trenersko kariero nadaljeval pri galaktikih, in z odhodom glavnega komandanta je bila usoda Interja zapečatena.
Kot po tekočem traku so začeli barko, ki se je iz sezone v sezono vse bolj potapljala, zapuščati najboljši nogometaši in po odhodu Diega Milita, Wesleyja Sneijderja, Samuela Eto'oja ter pred začetkom te sezone še glavnega kapitana in dolgoletnega kapetana Javierja Zanettija je od nekdaj vrhunske ekipe, prepolne zvezdnikov, ostalo le še pogorišče, na katerem so ostali nič več in nič manj kot povprečni nogometaši. In prav takšni, kot so glavni akterji, so v zadnjih sezonah tudi rezultati Interja. Povprečni.
Navijači črno-modrih, navajeni najvišjih mest v Italiji in Evropi, so bili seveda s slabo podobo ljubljenega kluba nezadovoljni in z velikim navdušenjem so pred dobrim letom dni sprejeli novico, da bo utrujeni in vsega naveličani dolgoletni predsednik Massimo Moratti zapustil svoj stolček ter svoje mesto prepustil sposobnemu nasledniku.
Ko so zaslišali, da bo to postal indonezijski milijonar Erick Thohir, uspešen podjetnik, ki ima veliko izkušenj z vodenjem športnih klubov, je bilo veselje še toliko večje. Kako tudi ne, Thohir je v Inter prišel kot vitez na belem konju, navijačem je obljubljal vrnitev na pota stare slave, to pa naj bi dosegel predvsem z megalomanskimi nakupi največjih svetovnih nogometnih zvezdnikov.
Denar zanj naj ne bi bil nobena ovira, dejal je, da je pripravljen plačati tudi 100 milijonov evrov, samo da v črno-modri dres obleče igralca, ki bi mu pomagal pri uresničitvi ciljev. Jasno, takšno govoričenje je bilo pravi balzam za ušesa Interjevih navijačev in prepričani so bili, da bo Indonezijec svoje obljube držal. A leto dni po tem, ko je Thohir prišel na čelo milanskega velikana, je že jasno, da je ob prihodu pri dajanju svojih obljub držal veliko figo v žepu in da od megalomanskih nakupov ne bo nič.
Še več, ne samo da Thohir ni pripravljen za nove nogometaše odšteti 100 milijonov evrov, kot je na začetku obljubljal, Indonezijec ima, kot vse kaže, veliko "kačo v žepu" in za nakupe noče odšteti niti nekaj milijonov. Njegov edini res omembe vreden nakup je bil nakup brazilskega vezista Hernanesa, za katerega je Inter Laziu odštel 20 milijonov evrov, a tudi ta prestop je treba vzeti z rezervo.
Denar za odličnega Brazilca so namreč pridobili s prodajo nekaterih svojih nogometašev. Sicer pa je Indonezijec v letu dni, odkar sedi na predsedniškem stolčku Interja, dokazal, da o brcanju okroglega usnja nima niti najmanjšega pojma. Da je vse skupaj še huje, se je obkrožil še z napačnimi ljudmi, ki so mu dajali vse prej kot pametne nasvete, in zato je Inter tu, kjer je. Životari na 11. mestu razpredelnice serie A z neverjetnimi 18 točkami zaostanka po 16 krogih za vodilnim Juventusom in tudi zadnja kadrovska sprememba, ko je na njegovo klop sedel Roberto Mancini, skoraj zagotovo ne bo prinesla prevelikih premikov na bolje.
Pravzaprav se pri črno-modrih ne bo nič spremenilo, dokler ne bodo popolnoma prevetrili svoje ekipe in se predvsem okrepili. Z vsem spoštovanjem do zdajšnje zasedbe, je ta preprosto preveč povprečna, da bi lahko Inter meril na kaj več, kot je peto, šesto ali sedmo mesto v serie A.
Toda če gre verjeti zapisom italijanskih medijev, se vsem navijačem milanskega velikana obetajo novi mukotrpni meseci. Kot da se v upravi ne bi naučili dovolj ob dozdajšnjih eksperimentih pri nakupih poceni nogometašev ali podpisovanju pogodb z odsluženimi, prostimi igralci – zadnji primer je Nemanja Vidić –, tudi tokrat z Interjem povezujejo vse prej kot največje zvezdnike.
Po kakšni logiki bi v tem trenutku Mario Balotelli, ki je v zadnjih mesecih popolnoma izgubil svojo formo in ki je v preteklosti večkrat poudarjal, da navija za Interjevega najhujšega rivala Milan, pomenil okrepitev, je verjetno jasno samo upravi črno-modrih. Podobno velja za Lassano Diarraja, ki je v zadnjih sezonah pravzaprav izginil z nogometnega zemljevida.
Edino zares pravo okrepitev bi pomenil prihod Ezequiela Lavezzija, ki se v Parizu ni najbolje znašel in ki se s PSG-jem ne more zmeniti okrog podaljšanja pogodbe, toda glede na pretekle izkušnje so možnosti za prihod odličnega Argentinca skoraj nične.
