Ti možje bodo ne glede na vse z zlatimi črkami zapisani v zgodovino slovenskega nogometa. Kapetan Robert Koren je Sloveniji recimo priigral sploh prvo zmago na svetovnih prvenstvih. To res ni kar tako. Tisti, ki so v nasprotju s Korošcem, ki je zdaj v Avstraliji tik pred začetkom nove klubske sezone, ostali, so seveda ostali z jasnim namenom, da bi nekoč spet okusili to prečudovito slast igranja na velikem tekmovanju.
Minila sta dva kvalifikacijska cikla, toda tistega nepozabnega novembrskega veselja, ki smo mu bili v Ljudskem vrtu priča ob izteku prvega desetletja 21. stoletja, jim ni uspelo ponoviti. Da bi bilo obžalovanje še toliko večje, je bila Slovenija obakrat blizu. Zelo blizu. Predvsem pa si je bila obakrat sama kriva, da se ni izšlo po načrtih. Ni ji spodletelo, ker bi bili tekmeci toliko boljši. Spotaknila se je, ker se je nerodno spotaknila ob amatersko postavljeno nasprotnikovo zanko.
Estoncem in Islandcem, s katerimi se Slovenci v nogometu ne glede na vse preprosto ne moremo primerjati (od njih smo boljši, ni ga argumenta, ki bi bil dokaz nasprotja), smo prijazno odstopili nagrado, ki bi preprosto morala biti naša. Ampak nogomet je vendarle šport, v katerem ti na papirju zapisana kvaliteta ne prinaša ničesar.
Lahko imaš sto boljših nogometašev od najboljšega tekmečevega, pa to ne pomeni, da boš slavil. Ker odločajo tudi številni drugi kriteriji. Recimo: ali si dovolj homogen kot ekipa. Ali vsi voz dejansko vlečejo v pravo smer. In ali res vsak, čisto vsak pusti srce na igrišče; dovolite nam, da uporabimo to izrabljeno, skoraj patetično nogometno frazo. Uspeh pride, če si ga dovolj lačen, če si ga dovolj želiš. Nikomur ne očitamo ničesar, ampak dejstvo je, da v zadnjih dveh kvalifikacijskih ciklih v reprezentanci nekaj ni "štimalo".
Lahko vam gre v nos, kdo bodo ti srečneži, lahko vas moti, ker Katanec ne brenka na vam ljubo struno, ampak vseeno bo na igrišče v belih dresih prišlo enajst slovenskih nogometašev.
Eni so za to krivili tistega, drugi onega, nekateri so odšli, drugi prišli, a za zdaj še čakamo na dokaz, da je drugače. In posledično smo prišli do točke, ko imamo vsi skupaj izgovorov več kot dovolj. Skoraj natanko pet let po zadnjem preboju na veliko tekmovanje je Slovenija sita čakanja na odgovor, ali je ta generacija že dosegla svoj vrhunec ali ne. Dovolj ima sprehajanja okoli vrele kaše, sprenevedanja, iskanja krivcev, podpovprečnih predstav. Dovolj ima neuspehov, dovolj razočaranj in predvsem dovolj izgovorov. Ali ste ali niste. Če ste, dokažite. Če niste ... No, potem pač odidite in prepustite prostorom drugim.
NAJBOLJŠI, KO SMO ENOTNI
Trenutek za obračun z nasprotnikom, kakršen je Švica, vsekakor ni najboljši. Za slovensko izbrano vrsto so štirje zaporedni porazi brez doseženega zadetka, za nameček je ozračje razbeljeno še zaradi številnih drugih razlogov. Slovenci se spet delimo na zelene in vijoličaste, spet med nami iščemo in gradimo prepreke, ki škodijo zgolj in samo nam. Nekako v smislu: ah, saj nam še ni tako zelo hudo, vrzimo z lopato na kup še nekaj dodatnih problemov.
Namesto da bi stopili skupaj, vlečemo na več različnih strani. Prišli smo tako daleč, da se govori celo o žvižgih: za selektorja, za tega in onega veljaka, za nogometaše. Žvižgi so upravičeni; če rezultat ni dober, če se igra slabo. Po koncu tekme. Ampak v obračun bi se morali Slovenci podati kot celota: 11 nogometašev in za njimi na tisoče navijačev. Enotnih, složnih, enako mislečih. Da bi skupaj zatulili na glas in nagnali tekmecu strah v noge.
Kadar je bilo tako, smo bili najboljši. Ko smo bili najboljši, smo bili vedno enotni. Na preizkušnji smo vsi, dragi Slovenci, ne samo Srečko Katanec in njegovih enajst izbrancev, ki bodo začeli tekmo. Lahko vam gre v nos, kdo bodo ti srečneži, lahko vas moti, ker Katanec ne brenka na vam ljubo struno, ampak vseeno bo na igrišče v belih dresih prišlo enajst slovenskih nogometašev. Enajsterica, ki si zasluži vsaj začetni zagon. To je tako ali tako najmanj, kar ji lahko damo.
Če se bo izkazalo, da si tega dejansko ni zaslužila, pa si lahko seveda vsak da duška. Imel bo pravico za to. Lahko bo žvižgal, kričal, zmerjal. Ampak če se to mora zgoditi, naj se zgodi po tekmi. Pred tekmo bodimo enotni. Kot nekoč. Kot takrat, ko smo grizli kot krvoločna zver.
LAKOTA JE NAJBOLJŠI MOTIV
Medtem ko se vsa Slovenija ukvarja z vprašanjem, kako bo brez Josipa Iličića, medtem ko je v državi na tisoče selektorjev, ki modrujejo, kako in s kom bi morali igrati, je vendarle bolj primerno naslednje vprašanje: ali si naši nogometaši sploh dovolj želijo uspeha? Govorijo že, da si ga. Ampak besede niso dovolj. Potrebujemo dejanja. Ne na vsaki naslednji tekmi. Zdaj. V tem trenutku.
V športu in življenju na splošno se ljudje delimo v tri skupine. V eni so slabiči, ki jim nikdar ne bo nič uspelo, v drugi so povprečneži, ki po življenjski reki pljujejo brez pretiranih nihanj gor in dol, potem pa je tukaj še skupina odličnih. Tistih, ki so narejeni za nekaj več. Slovenci v nogometu zagotovo nismo slabiči. V tem trenutku smo predvsem povprečneži. Čeprav bi bilo lepo, če bi bili odlični.
Mar to sploh zmoremo? Zagotovo. To smo že dokazali. Mar si to sploh želimo? Dobro bi bilo, če bi si. Močna želja, ki meji na živalsko lakoto, je najboljši mogoči motiv. Če si ne, bomo pač še naprej povprečneži. In potem je tako ali tako že zdaj jasno, kako se bodo končale še tretje kvalifikacije zapovrstjo. Ampak naj bo drugače. Naj bo tako, kot je nekoč že bilo. Nekaterih stvari se nikdar ne naveličaš.
