Konec, še preden se je dobro začelo

V letu dni se je torej vse postavilo na glavo; lani so bili Novogoričani v igri za sam vrh lestvice, zdaj so pri dnu. A zdi se, da je to še najmanjša skrb, ki jih tare.

Vse bolj postaja jasno, da se je Gorica že vrnila na točko, na kateri je bila, preden je sklenila sodelovanje s Parmo. Tedaj je bila na robu bankrota, zato je vprašanje, kje bi bili v tem trenutku modro-beli, če se tedaj ne bi oglasili Italijani. Žal pa je zdaj prav tako že jasno, da so vodilni ljudje Parme svoje novogoriške partnerje peljali žejne čez vodo. Ob prihodu so jim risali gradove v oblakih, hkrati pa držali fige v žepih.

No, morda so komu pri koritu pošteno orisali stanje, morda so bili do koga iskreni, toda do novogoriške nogometne javnosti zagotovo ne. Tej so prodali sanje o lepi prihodnosti, sanje o dolgoletnem sodelovanju, ki bo poskrbelo za nogometno pomlad, kakršne v tem obmejnem mestu še niso videli.

Pa je ne bo, Parma je zagotovo ne bo prinesla. Parmskega pršuta in parmezana se v Novi Gorici nihče ne bo najedel, kvečjemu se bo komu v grlu zataknil kakšen neprebavljiv kos. Parma je namreč pobrala šila in kopita, na Gorico je pozabila v prvem trenutku, ko je postalo jasno, da si je skopala pregloboko jamo, v katero bo padla tudi sama.

PARMA JE NA ROBU BANKROTA
Danes ni več skrivnost: Parma je na robu bankrota. Minus na njenem računu naj bi bil večstomilijonski, stanje pa tako resno, da je celo lastnik Tommaso Ghirardi dvignil roke. Človek, ki je leta 2007 Parmo rešil pred bankrotom, jo zapušča v menda še večjem breznu.

A vsaj z novim lastnikom. V teh dneh bo uradno potrjena prodaja kluba, ki bo odšel v roke rusko-ciprskega konzorcija menda bogatih podjetnikov iz oljarske industrije. Ta bo za Parmo, ki je imela junija letos pod pogodbo osupljivih 226 nogometašev, odštel borih pet milijonov evrov, kar je smešna vstopa za klub iz prve italijanske lige. Toda hkrati bo prevzel tudi vse dolgove; potem se posel hitro pokaže v povsem drugačni luči.

Vse to jasno pomeni, da je tudi Gorica spet ostala sama. Že poleti, ko se je kljub osvojenemu pokalu in preboju v Evropo zgodil pravi igralski eksodus, se je dalo vonjati, da se je čorba prižgala. Novogoričani so se kljub boleči klofuti nekako le sestavili, ampak – kot kažejo že rezultati – le delno. Še huje pa bo verjetno v nadaljevanju sezone. Denarja pač ni; če ga ni bilo pred prihodom Parme, je logično, da ga tudi zdaj ni. Znesek, ki ga uprava dolguje zaposlenim, je vedno večji, številni niti ne štejejo več, koliko plač jim je klub že dolžan.

Podpis pogodbe z novim sponzorjem, podjetjem Service Media Group iz Italije, ki je na dresih zamenjal Energy T. I. Group (tega je pripeljala Parma, a je izginil tako skrivnostno, kakor je prišel v Slovenijo), ponuja žarek upanja, prav tako govorica, da Gorica pomoč spet išče v sosednji Italiji.

In menda celo zelo uspešno, šušlja se, da bi lahko že v kratkem sklenila novo sodelovanje z italijanskim prvoligašem. S kom, vedo le redki, še nekateri zaposleni v klubu se sprašujejo, kdo bi lahko bil rešitelj številka dve. Vprašanje je le, kaj, če ga ne bo. Kaj potem? Ah, škoda. Pa tako lepo je bilo. A kaj ko je bilo konec, še preden se je dobro začelo.