Sedemindvajsetletni ameriški napadalec prihaja iz Fairbanksa na Aljaski, Ljubljana pa je njegova prva izkušnja s hokejem na stari celini. Hunter je študiral na univerzi Ohio State in obožuje deskanje, v slovenski prestolnici pa mu družbo dela žena Tara.
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Poleti sem premišljeval o tem, kje bom nadaljeval kariero, kar je bil dolg proces. Po sezoni sem se odločil za odhod v Evropo, kar sem povedal zastopniku. Potem se je dva meseca dogajalo, čakal sem ponudbe, se ukvarjal s stvarmi, s katerimi se hokejisti med premorom ukvarjajo. Fabian (Dahlen op. p.) je bil pred leti v Fairbanksu, kjer je obiskal najinega skupnega prijatelja Deana Fedorchuka, danes pomočnika trenerja v Medveščaku. Prišel je k nam domov, spoznala sva se, ko sem bil star 15, 16 let. Deset let pozneje je dobil službo v Ljubljani, me poklical in vprašal, ali bi igral tu. Zame je bila to privlačna ponudba in sem jo sprejel.
HUNTER BISHOP
rojen: 5. september 1987
država: ZDA (Fairbanks)
šport: hokej
klub: Telemach Olimpija
Imate zanimivo kombinacijo imena in priimka, gre za kakšen poseben pomen ali je samo naključje?
Samo naključje. Oče prihaja iz Kalifornije, v svojih dvajsetih se je preselil na Aljasko, kjer se je zaljubil v lov in ribolov. (smeh) Mislim, da me ni imenoval Hunter zaradi lova (hunting op. p.). Eden izmed njegovih dobrih prijateljev je v tistem času prav tako dobil sina in mu dal ime Hunter. Mojemu očetu je bilo ime zelo všeč in ga je dal tudi meni.
Stari ste 27 let, to je vaša prva izkušnja s tujino, vam je kaj žal, da niste v Evropo prišli že prej?
Če pogledam nazaj, bi mogoče lahko prišel prej. Vidim, da so fantje, ki so se tako odločili, kar precej uspešni. Po drugi strani pa sem tudi tako v zadnjih dveh sezonah doživel precej lepih stvari. Sploh lani je bilo zelo zabavno, ko sem bil član Manchestra, ene od najboljših ekip lige AHL. Prav nič mi ni žal, do zdaj je bilo vse odlično, doživel sem veliko lepih stvari. Upam, da bo to še dolgo trajalo, velikega dela Evrope še nisem videl, poleg tega bi rad doživel še mnogo stvari. Želim uživati, kolikor se le da.
Imate kakšne posebne načrte za prihodnost?
Saj veste, da kariera v tej igri ne traja dolgo. Ne moreš delati dolgoročnih načrtov, trudim se iti sezono po sezono. Vendar če bi moral govoriti o dolgoročnih načrtih, bi rekel, da bi rad tu igral še vsaj pet do deset let. Odvisno od tega, kako bodo potekale stvari in kako se bo odzivalo moje telo. Rad bi igral, dokler bom užival v tem.
Prihajate iz Fairbanksa na Aljaski, se je bilo težko navaditi na življenje v Ljubljani?
Prihajam z Aljaske, a tam ne živim že vsaj deset let. Mislim, da je tukajšnje življenje podobno tistemu na Aljaski, vsaj kar zadeva okolico, gore. Tu ni veliko ljudi, tudi na Aljaski jih ni, tako da dobiš tisti občutek majhnosti. Videti je, kot da se vsi poznajo med sabo, zato bi rekel, da je kar podobno. Na začetku sva z ženo sicer potrebovala malo časa, da sva se navadila na nekatere stvari, ki so značilne za Evropo. Kupovanje živil in hitro pokvarljiva hrana, ampak sva se zelo dobro privadila na vse skupaj. Tukaj prav uživava.
Oče prihaja iz Kalifornije, v svojih dvajsetih se je preselil na Aljasko, kjer se je zaljubil v lov in ribolov. (smeh) Mislim, da me ni imenoval Hunter zaradi lova (hunting op. p.).
Aljaska je na neki način dislocirana enota ZDA, se mogoče počutite bolj Kanadčana?
V srednji šoli me je eden od sošolcev vprašal: 'Aljaska je del Kanade, kajne?' Zanimivo, da me je to vprašal ameriški dijak. Drugače pa smo hokejske turnirje v mladosti igrali v glavnem v Kanadi, ki je bližje. Hokej je popularen tako v Kanadi kot na Aljaski. Rekel bi, da imamo neke značilnosti, ki nas povezujejo s Kanado, ampak smo del ZDA in ponosni Američani. (smeh)
Se hokej v ligi EBEL zelo razlikuje od tistega, ki ste ga igrali v Severni Ameriki?
Zelo se razlikuje. Hitrost igre je precej visoka. Igrišče je večje, več je prostora, lažje je vzeti zalet in razviti hitrost. Krilni igralci imajo več časa, ko dobijo plošček, lahko dvignejo glavo in se poženejo. V Severni Ameriki se moraš hitreje odzvati, tu je v ospredju kreativnost, fantje lahko pokažejo svoje tehnično znanje. Igra je bolj zabavna, vsaj meni. Mogoče je malo manj igre na telo. Tisti pravi, hudi naleti na igralca so zaradi večjega igrišča precej redkejši. Lahko bi še našteval, ampak to so glavne razlike.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Ne bom lagal, ko mi je Fabian povedal, od kod prihaja moštvo, sem šel na googlove zemljevide in poiskal državo. (smeh) Vedel sem, da večina ljudi govori angleško, ki se jo učite v šoli, in naj ne bi imeli težav z jezikom. Zato pa naj bi imeli težave pri nakupovanju živil. To so prve stvari, ki sem jih izvedel. (smeh)
Ste morda poznali kakšnega znanega Slovenca?
Poznal sem Anžeta Kopitarja, povsod vidim njegove drese. Lani sem bil član Manchestra, ki je podružnica Los Angelesa, zato sem vedel, da prihaja iz Slovenije.
Poznate katerega od Američanov ali Kanadčanov, ki so že igrali v Sloveniji?
Vem, da je tu igral vratar Jean-Philippe Lamoureux. Nekaj časa sva bila skupaj pri North Dakoti. Skušam se spomniti še koga. Hokejski svet je majhen, na vsaki tekmi srečam koga, ki ga poznam. Po navadi ne gledam postave tekmecev. Pred začetkom sezone smo igrali z madžarskim moštvom in sem videl igralca, s katerim se nisva videla že kakšnih 15 let. Tako je v hokeju, fantje se ves čas srečujemo. Prepričan sem, da bi poznal še koga, ki je igral pri Olimpiji, če bi malo pobrskal po njeni zgodovini.
Rekel bi, da imamo neke značilnosti, ki nas povezujejo s Kanado, ampak smo del ZDA in ponosni Američani. (smeh)
Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Rekel bi, da jih je zagotovo presegla. Ko je žena na googlu gledala fotografije Ljubljane, sva bila navdušena. Ko sva prišla sem, pa je bilo vse skupaj še veliko lepše. Da, močno je presegla najina pričakovanja. Ko sem prišel, je bilo še toplo, šel sem v Piran, Izolo in kar nisem mogel verjeti, kako lepa je slovenska obala ter kako lepa in čista mesta imate. Res čudovita država.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Najprej so vprašali, 'kam greš', to je bila njihova prva reakcija. (smeh) Bili so radovedni, večina ljudi ni vedela, kje Slovenija je. Slišali so zanjo, a je ne bi našli na zemljevidu. Ko sem jim razložil, da leži južno od Avstrije in severno od Hrvaške, so dejali, da je to res lepo področje. Dodal sem še, da je le dve uri vožnje od Benetk in zdaj bi vsi radi prišli na obisk. Pet let profesionalno igram hokej in nihče ni nikoli imel želje, da bi me obiskal, odkar sem v Sloveniji, pa bi vsi radi prišli. (smeh) Obiskali so naju ženina mama, malo pozneje še moja mama in tudi ženina dobra prijateljica, mislim, da je to vse za to leto. Ampak ljudje bi radi prišli sem.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Prvi teden je štiri dni zapored deževalo, sicer sem imel avto, a še nisem znal voziti z ročnim menjalnikom. V tistem času sem živel z Mattom Whitom in sva bolj ali manj hodila na trening in domov. Tudi interneta še nisva imela, tako da sva odhajala v kavarno z internetno povezavo, ki jih imate na vsakem koraku, in se tam pogovarjala z družino. Prvi teden smo bili kar malo izolirani. Nato pa se je vreme zjasnilo, dobili smo internet, začeli smo se voziti s kolesom in takrat se je svet povsem odprl. S kolesom sem šel v mesto in ga dodobra spoznal. V prvih dveh tednih sem šel od tistega, joj, tu sem povsem izoliran, do, noro, kako lepo je tu, komaj čakam, da pride žena.
Katere jezike govorite?
Govoril sem samo angleško in špansko, zdaj pa sem se naučil še živijo, hvala, prosim, lahko noč in dobro jutro, tako da lahko dodam še slovenščino. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Imam, a ni ravno slovenska. Ko smo šli na izlet v Sarajevo, sem tam jedel čevapčiče in ta beseda mi je res ljuba. Žena me je včasih kar malo sita, ker ves čas govorim o tem. (smeh) Torej, najljubša beseda je čevapčiči.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Težko izberem eno stvar. Ampak bom izbral vaš sladoled. Ves čas hodim na sladoled v sladoledarni Cacao in Vigo v središču Ljubljane. Mislim, da je sladoled pri slednjem neverjetno dober. Je vsaj desetkrat boljši kot doma. Kar ne morem ga nehati jesti.
Kaj vam tu ni všeč?
Ljubljana mi je všeč, ker lahko povsod prideš peš. Ko sem se moral kam odpeljati z avtom, pa je zelo težko najti parkirno mesto, prava nočna mora. Ampak mi je res všeč, ker je mesto majhno in ga lahko obvladaš peš. Zato se nikakor ne bi smel pritoževati. Vendar smo imeli nekaj težav s parkiranjem in posledično kaznimi. Zdaj imamo kolesa. No ja, jaz ga imam, ženinega pa so ukradli. Vedeli smo, da je Slovenija zelo varna država, ampak vedeli smo tudi to, da se veliko kradejo kolesa. Na žalost so ga ženi ukradli. (smeh)
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, ampak si želim, da bi vedel.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Nekajkrat sem slišal, da okoli dva milijona.
Prej ste omenili čevapčiče, ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Da. Povedali so mi, da so tipična slovenska jed klobase s čebulo, kislim zeljem, take stvari. Verjeli ali ne, prej kislega zelja še nisem jedel in sem ga tu prvič poskusil. Imate tudi res dobro meso. Rad poskušam različno hrano, poskusil sem nekaj slovenskih jedi in so okusne.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
V slačilnici poslušamo različno glasbo. Vem, da sta tu priljubljeni hrvaška in srbska glasba. Poznam Olimpijino himno. Glasba mi je všeč, posebno hrvaška in srbska. To ves čas poslušamo. Poznam pesem Uno momento od znane hrvaške pevke. Trener se ves čas pritožuje nad izborom glasbe, ker ima rad rock and roll. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Američani najbolj podobni in najbolj različni?
Slovence lahko primerjam z Američani, ki živijo na Srednjem zahodu. Ti so bolj prijazni od recimo Newyorčanov. Če v Sloveniji koga prosiš za pomoč, ti vsak z veseljem pomaga. Po tem so si Slovenci podobni z Američani s Srednjega zahoda, so pozorni, uvidevni in ustrežljivi.
Ko sem prišel, je bilo še toplo, šel sem v Piran, Izolo in kar nisem mogel verjeti, kako lepa je slovenska obala ter kako lepa in čista mesta imate. Res čudovita država.
Ali ste tu spoznali kakšnega Američana, ki ni del hokejskega sveta?
Da, z ženo sva bila v mestu, opazila sva skupino mladeničev, med katerimi je bil fant, ki je imel na majici napis Ohio State. Z ženo sva oba hodila na to univerzo in ugotovili smo, da je ta fant obiskoval večino predmetov v poslovnem delu študija, ki sva jih obiskovala tudi midva. Ta skupina živi v Ljubljani, kjer opravlja misijonarsko delo. Zanimivo je srečati ljudi, ki živijo uro stran od moje žene v Ohiu.
Imeli ste že nekaj obiskov, kaj ste jim pokazali v Sloveniji?
Vsem smo pokazali isto. Šli smo na Bled, si ogledali jezero in cerkev, in obvezno v Piran. To je moje srečno mesto, Pirana nikoli nimam dovolj. Ob lepih dnevih gremo zelo radi na Obalo. Drugače pa smo se sprehodili po središču Ljubljane. Ko je bila tu ženina prijateljica, je v mestu že bil božično-novoletni sejem, tako da smo se sprehodili med štanti, poskusili kuhano vino. Oni so obiskali še Salzburg in München. Ampak v Sloveniji je nujno treba obiskati Piran, Bled in mestno jedro Ljubljane.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V vsakem moštvu je tako, da se na začetku več družiš s tujci. Vendar se zdaj družim z vsemi, so res izjemna skupina fantov, skupaj hodimo jest in podobno. To je res dobro. Odlično je priti v tako okolje. Če se dobro razumeš z vsemi, to naredi veliko razliko.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Bish ali Bishop. Vsi me kličejo po priimku.
Ali vas pesti domotožje?
Ne, od doma sem se odselil s šestnajstimi, se pravi pred desetimi leti. Tako dolgo sem že zdoma. Z družino sem v stiku prek facetima. Časovna razlika med nami je deset ur, kar je zelo priročno. Med zajtrkom se pogovarjam s starši, ki se odpravljajo spat. Ko grem spat jaz, pa se oni zbudijo in smo spet v stiku in se pogovarjamo 10, 15 minut. Zelo dobro je, ker je z mano žena Tara, tako da imava drug drugega in nisva nikoli sama. Ne bom rekel, da tu nisva imela težkih trenutkov, še posebej na začetku, ko sva se privajala. Ampak se imava odlično.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o ZDA ali Aljaski, kaj bi rekli?
Veliko ljudi me sprašuje o dolžini dneva in noči na Aljaski. V tem času tam sonce vzide okoli enajste ure dopoldan in zaide že pred drugo popoldan. Karkoli ste slišali o tem, drži. (smeh) Poleti pa se sonce spusti za obzorje in se takoj vrne, 24 ur na dan je svetlo. To je zanimiva stvar glede Aljaske. Ko prvič doživiš, da je okoli polnoči svetlo, je kar malo čudno. (smeh)
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v ZDA ali v Sloveniji?
Življenje v Sloveniji je cenejše. Videli smo, da je na primer Avstrija dvajset do trideset odstotkov dražja. Tudi Zagreb je zelo poceni. Z ženo si tu lahko veliko več privoščiva, cene so veliko bolj dostopne, večkrat greva ven jest. Kozarec vina je cenejši od kokakole. (smeh) Večkrat greva na pijačo ali kavo. Na kavo greva skoraj vsak dan. V Starbucksu na primer za dve kavi odšteješ deset dolarjev, tu pa je skoraj zastonj. To je mogoče najina najljubša stvar v Evropi, ker si ljudje vzamejo čas za druženje, uživajo življenje. V zadnjih štirih mesecih sem šel večkrat na kavo s prijatelji kot prej v vsem življenju. Mogoče spijem preveč kave, ampak to je res najina najljubša stvar tu, življenje se ne vrti samo okoli dela, ljudje si vzamejo čas zase in znajo uživati.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda bi ga sprejel. Z ženo nama je tu zelo všeč, rada bi ostala. Kot sem dejal, nerad gledam daleč v prihodnost, stvari je treba jemati iz dneva v dan. Ampak z ženo se tu odlično počutiva. Ne razmišljam o ničemer drugem, temveč le o tem, da se imava v Ljubljani odlično.
Vedeli smo, da je Slovenija zelo varna država, ampak vedeli smo tudi to, da se veliko kradejo kolesa. Na žalost so ga ženi ukradli. (smeh)
Ali ste poleg hokejske tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, šli smo na košarko, dobro je bilo, dvorana pa je izjemna. Tu v Tivoliju smo videli tudi rokomet, nekaj nogometa. Evropejci so pri slednjem veliko spretnejši od mene, igrajo na dva dotika, zato se sploh ne vključim v to igro, ker bi me lahko ubili. (smeh) Nič drugega nisem videl. Rad bi šel še na kakšno košarkarsko tekmo, saj moja žena obožuje ta šport. Tudi navijači so tukaj malo bolj divji.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Ne, da gledam, ampak tu so ženske res lepe. (smeh) V Sloveniji se vsi zelo lepo oblačijo, povrhu tega so ljudje v dobri kondiciji. Tukajšnja hrana je bolj zdrava od tiste v ZDA. Pred dvema letoma smo šli v Francijo, Španijo, Grčijo in Italijo, in kar nismo mogli verjeti, da nismo videli tistih očitno predebelih ljudi, ki jih na žalost vidiš pri nas. To je vse kombinacija hrane in aktivnosti ljudi. Zelo privlačno je videti, ko so vsi v formi in zdravi, iz tega bi se lahko česa naučili.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Prosim, da še naprej spodbujate naše moštvo. Ljubljana je izjemno mesto in Olimpija je klub z bogato zgodovino, tako da lahko tudi ostalim povem, da je mesto ponosno nanj. Še naprej nas podpirajte, rad bi videl, da se to nadaljuje in da bodo imeli tudi drugi igralci tu priložnost doživeti tako lepe stvari, kot jih doživljam jaz.
