Nogometaši Celja so brez trohice dvoma najprijetnejše presenečenje prvega dela državnega prvenstva, njihov trener Simon Rožman pa je najmlajši v prvoligaški druščini. Čeprav se na svoji uspešni poti srečuje z nemalo zavisti, vsak dan posebej uživa v poklicih, ki ju opravlja. Ko ni trener, ga namreč lahko srečate v osnovnošolski telovadnici. Med prijetnim klepetom smo se nasmejali ob njegovih otroških dogodivščinah, komaj 31-letni trener pa nam je razkril svojo drugo plat. Tisto, ki je ob igrišču ne kaže pogosto.
OD JUTRA DO VEČERA
Tam je namreč večino časa odet v resna oblačila in z zavzetostjo spremlja svoje in nasprotne igralce že na ogrevanju, v zasebnem življenju pa zelo rad pokaže tudi svojo živahno plat. Tisto, ki ga je v otroških letih marsikdaj spravila v takšne in drugačne težave. "Moj spomin seže do sedmega leta, od takrat naprej je bilo moje življenje povezano z nogometom. Moji prijatelji so bili od tri do pet let starejši, a so me zelo hitro sprejeli v svojo družbo. V tej skupini je bilo med petnajst in dvajset fantov, ki so se ves čas družili. Med počitnicami smo bili skupaj od devetih zjutraj do devetih zvečer, vmes smo šli le jest. Poleg tega, da smo igrali nogomet, smo se skrivali, lovili, skratka bilo je zelo razgibano," je veselo razlagal Simon.
SKRITE KAMERE IN PRODAJANJE KROMPIRJA
Več kot dve desetletji kasneje se ista družba prijateljev vsaj dvakrat na leto še vedno z največjim veseljem sreča, takrat pa pridejo na plan stare zgodbe in vse neumnosti, ki so jih počeli. "Ena od anekdot je povezana z mojim dobrim prijateljem Aleksandrom Šeligo, sicer vratarjem Olimpije. On je bil tisti, ki je moral zvečer najhitreje domov, po njegovem odhodu smo vedno kaj ušpičili. Večinoma je bilo to trkanje, zvonjenje, včasih smo koga poklicali, da prodajamo krompir. Največ je bilo skritih kamer, ko smo nekaj nastavili na cesto, nato pa smo opazovali dogajanje in se na ves glas smejali," je priznal mladi trener, ki je svoje otroštvo preživljal v Štorah.
V prvi vrsti sem sproščen, rad imam življenje z vsem, kar prinaša in odnaša. Rad sem v družbi, česarkoli se lotim, se lotim stoodstotno. Vedno verjamem, da je resnica prava pot. Mislim, da se ljudje preveč skrivamo za zaveso ali za kom drugim. Jaz vedno povem, kar mislim.
Športne gene je naš sogovornik podedoval od obeh staršev. Mama je bila namreč uspešna kegljačica, oče pa se je ukvarjal z nogometom. Oba sta bila sicer zaposlena v železarni. Simon ima še sedem let starejšo sestro Mojco, ki je ravnateljica na osnovni šoli v Štorah. "Moram priznati, da je bila kar razumevajoča, glede na to, da sem ji velikokrat nagajal in ji po domače povedano šel na živce. Vedno sem namreč moral biti v središču pozornosti," je v smehu priznal in dodal, da je bilo v otroštvu sedem let razlike mogoče preveč za kakšen tesnejši odnos, se pa toliko več družita zdaj, ko sta oba starejša.
DOMAČO NALOGO KAR NA TLEH GARDEROBE
Šolskih dni se naš sogovornik spominja s prav posebnim veseljem. Ne le zato, ker je spadal med brihtne učence in mu učenje ni povzročalo nobenih težav, temveč ker se je v tem obdobju zgodilo marsikaj zanimivega. "V osnovni šoli sem bil vsa leta odličen, prislužil sem si tudi Zoisovo štipendijo. Priznati pa moram, da sem se zelo malo učil. Večinoma je moj dan potekal tako, da sem takoj po šoli odvrgel torbo in tekel na igrišče. Tudi v srednji šoli nisem imel težav, čeprav sem se moral več učiti. Zanimivo je to, da sem bil po prvem letniku že povabljen v člansko moštvo. Takoj po šoli sem moral na Skalno klet, do koder sem rabil kakšnih dvajset minut, v garderobi pa sem na tleh hitro naredil nalogo, še preden je na trening prišel prvi igralec prvega moštva."
Čeprav je tako v osnovni kot v srednji šoli, kar zadeva ocene, spadal med pridne učence, to ni veljalo za obdobje med odmori in po pouku. Takrat se je namreč družil, kot se je sam izrazil, z barabini oziroma je bil kar njihov idejni vodja, znal pa je krivdo prevaliti tudi na koga drugega. "Iz osnovne šole se najbolj spomnim dogodka, ko smo vzeli učiteljičino redovalnico in vse minuse spremenili v pluse (smeh). Zanimivo je tudi to, da v tem času niti približno nisem bil jutranji človek, s prvim sem se začel pogovarjati šele po deseti uri (smeh). To se je spremenilo šele po rojstvu otroka, prej je bilo vstajanje zame največja muka na svetu."
Zanimivo je tudi to, da v tem času niti približno nisem bil jutranji človek, s prvim sem se začel pogovarjati šele po deseti uri. To se je spremenilo šele po rojstvu otroka, prej je bilo vstajanje zame največja muka na svetu.
ŠTIPENDIJA VIŠJA KOT PLAČA
Bila je učiteljica športne vzgoje na šoli Štore, kjer sem v okviru fakultete opravljal prakso. Takrat se je vse skupaj začelo (smeh). Kot zanimivost lahko dodam tudi to, da sem, ko je ona zanosila in šla na porodniški dopust, dobil njeno službo.
KO JE ZANOSILA, JE DOBIL NJENO SLUŽBO
Ob vsem tem pa je opravljal oziroma še vedno opravlja službo učitelja športne vzgoje na osnovni šoli Ljubečna. "Vodstvo šole mi je šlo res na roko, saj smo se uspeli dogovoriti za urnik, ki me niti malo ne ovira pri trenerskem poklicu. Službo za polovični delovni čas sem obdržal zato, ker v trenerskem poklicu ne veš, kaj bo prinesel jutri. Čeprav se nisem bal, da nam ne bi šlo, pa res nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo," nam je zaupal zgovorni trener, ki prosti čas najraje preživlja s šestletnim sinom Tajem.
"Nor je na nogomet. Vse mu je zelo zanimivo, videl je večje stadione, trenira v Celju. Je velik oboževalec našega kluba in pozna celotno slovensko ligo, komaj stopim skozi vrata, pa je že oblečen v dres in ima postavljene gole," je ponosno razlagal Simon, ki po svojem mnenju ne spada v kategorijo ambicioznih staršev, si pa zelo želi, da bi bil njegov sin vpet v kakršenkoli šport, pa naj bo to nogomet ali plavanje.
Zanimivo je to, da sem bil po prvem letniku že povabljen v člansko moštvo. Takoj po šoli sem moral na Skalno klet, do koder sem rabil kakšnih dvajset minut, v garderobi pa sem na tleh hitro naredil nalogo, še preden je na trening prišel prvi igralec prvega moštva.
TUDI NEVOŠČLJIVOSTI
Glede na to, da je pri enaintridesetih letih najmlajši trener v prvoligaški druščini, se seveda nismo mogli izogniti vprašanju o slovenskem nacionalnem športu, to je zavisti. In ta, odkar je prevzel vodenje članske ekipe, tudi Simonu ni tuja. "Najbolj me moti dejstvo, da so ljudje, ki so bili blizu, zelo nevoščljivi, imajo težavo s tem, da sem trener Celja. Na drugi strani pa imam prave prijatelje, sodelavce, ki mi iskreno privoščijo. Lahko rečem, da je za mano zelo zanimiva zgodba," je priznal Simon, ki ga zdaj na ulici prepoznavajo in pozdravljajo ljudje, ki prej nogometa nikoli niso spremljali.
Ta nenavadna situacija ga je pripeljala tudi do tega, da je začel brati več o psihologiji, in po njegovem mnenju zna oceniti, katere besede prihajajo iz srca in kaj je mišljeno zahrbtno. Prav psihologija je tisto področje, ki ga poleg športa najbolj zanima in na katerem se z velikim veseljem tudi izobražuje s pomočjo različnih knjig. "Tako v šoli kot v trenerskem poklicu se velikokrat znajdeš v konfliktni situaciji, v kateri moraš v hipu sprejeti odločitve in reševati težave. Mislim, da ta vrlina ni toliko odvisna od izkušenj kot od empatije in znanja."
SKREGANO S SVETOM
Po tej čustveni plati mu je od vseh vrhunskih trenerjev najbliže prvi mož Borussie Dortmund, na drugi strani pa občuduje Pepa Guardiolo in vrednote, ki jih je igralcem vcepil v času, ko je bil še trener Barcelone – skromnost, delavnost, poštenost. "To je skregano s svetom, v katerem živimo, ko samo čakaš, kdo te bo prej pretental, veliko je negativizma. Guardiola pa je zagovarjal povsem nasprotne vrednote in način, na kakršnega je vplival na vse okrog sebe, je zame neverjeten."
TENIS, ČEPRAV ŠE NIKOLI NISEM PRIJEL LOPARJA
Na vprašanje, kako so videti njegove redke proste ure, nam je postregel z anekdoto, ob kateri se je na koncu iz srca nasmejal: "Spomnim se televizijskega intervjuja na začetku moje trenerske poti. Novinar me je vprašal, kaj najraje počnem v prostem času. Odgovoril sem mu, da najraje igram tenis, čeprav v življenju nisem prijel za lopar. Čez trenutek sem dojel, kaj sem pravzaprav rekel, in se na ves glas začel smejati."
Tudi po tem dogodku ni začel igrati tenisa, si pa z največjim veseljem vzame čas za kakšno dobro knjigo, večinoma se igra s sinom, v zadnjem obdobju pa je začel redno obiskovati tudi telovadnico. "Zadnja knjiga, nad katero sem se navdušil, je delo Petre Škarja Kaj so spregovorili ameriški milijonarji, ki nam je pomagala pri motivaciji. Primeri so sicer iz poslovnega sveta, se mi pa zdi, da jih lahko prenesemo tudi v šport," je povedal Simon in dodal: "Iz knjige sem si najbolj zapomnil, da je treba živeti za danes. Tudi v klubu je podobno, igramo za danes, vedno damo vse od sebe. V tem sistemu je težko nekomu, ki je len in noče delati, ostati zraven."
RESNICA JE PRAVA POT
Za konec smo tudi ambicioznemu trenerju dali najzahtevnejšo nalogo, z nekaj besedami je moral opisati svoj značaj: "V prvi vrsti sem sproščen, rad imam življenje z vsem, kar prinaša in odnaša. Rad sem v družbi, česarkoli se lotim, se lotim stoodstotno. Vedno verjamem, da je resnica prava pot. Mislim, da se ljudje preveč skrivamo za zaveso ali za kom drugim. Jaz vedno povem, kar mislim."
