Pravzaprav smo v zadnjih dveh, treh letih, ko se novinarska srenja kakšnih deset, petnajst minut po zadnjem zvoku sirene zbere v sobi pod stropom Zlatoroga, priča neke vrste deja vuju. Že videno in že slišano.
Bilo je po bolečih in grenkih evropskih porazih, ko se je s težkim korakom in z mučeniškim izrazom na obrazu po stopnicah vzpenjal Tamšetov predhodnik na celjski klopi Vladan Matić. In ko je na to v nekajminutnih monologih obžaloval zamujeno priložnost, da njegovi fantje niso uspeli narediti še tistega zadnjega, odločilnega in bržkone najtežjega koraka, ob tem pa kot papagaj vedno znova ponavljal upanje, da bi se njegovi fantje iz vseh teh bolečih porazov kaj naučili in predvsem da bi taisti fantje še vsaj nekaj časa ostali skupaj. Matkejevi klici upanja niso bili uslišani, danes na las podobne besede prihajajo iz ust njegovega naslednika.
Morda bi morali s tovrstnim zapisom počakati do konca evropskega popotovanja, a na neki način ga je bilo dejansko konec že v soboto. Celjani so se v preteklih dveh sezonah dvakrat zavihteli v osmino finala, letos so že pred februarskim dvodelnim zaključkom ostali brez teoretičnih možnosti, pa bi si lahko to razlagali kot korak nazaj, a razloge gre iskati tudi ali pa predvsem v eni težjih, če ne kar najtežji skupini.
Peto mesto v tovrstni druščini in s tovrstno ekipo je predvsem in samo – realnost, pa če je to za klub s tovrstnim renomejem še tako težko prebaviti. Od stare slave se pač ne da živeti, realnost, kruta bi dodali nekateri, pa je, da Celje vse težje drži korak z neprimerno bogatejšimi tekmeci z vseh koncev stare celine.
Evropski prvaki iz leta 2004 že nekaj let niso pomemben igralec na mednarodnem prizorišču, kar je opazno tako na kot ob igrišču, kjer še zdaleč nimajo veljave, kot morda še pred nekaj leti. Povedano drugače, Celje je že dolgo David, Goljatov pa je tam zunaj v širnem svetu vse več. Seveda ni vse v denarju, navsezadnje je prav to ena izmed stvari, ki šport dela tako privlačen, toda ali je realno, če vnovič uporabimo to besedo, pričakovati, da moštvo, vredno dober milijon, v dirki za osmino finala prehiti moštvo, vredno debelih sedem milijonov?
Iz porazov seveda ne gre delati zmag, pametni ljudje v nasprotju z noji ne tiščijo glave v pesek, a na tem popotovanju od Moskve do Montpelliera se niso osramotili, ko so padli, so po navadi padli junaško, za kaj več pa je vedno nekaj zmanjkalo, vedno nekaj drugega. Tista nerealna predstava proti Rhein-Neckarju, ko je dejansko bolj ali manj vse sedlo na svoje mesto, je nerealno dvignila apetite, tisti drugi polčas proti Montpellieru jih/nas je znova postavil na realna tla. Da bo treba pojesti še nekaj žgancev in da bo moralo preteči še precej Savinje, preden se bodo celjski mladeniči lahko kosali s starimi mački, kot so Tej, Kavtičnik, Losert, ki imajo za sabo v nasprotju z Jancem, Ivićem in Blagotinškom številne podobne bitke. In ki so za nameček v sobotnem drugem polčasu prikazali morda celo najboljših trideset minut v sezoni. Najboljši, ko je najbolj treba, ni vrag, da to pride z leti, s tekmami.
In prav to je bistveno vprašanje. Koliko tekem ima ta ekipa Celja v tej zasedbi še na voljo. Če bi celjska ekipa ostala skupaj, bi bilo morda nekoč tudi drugače, a tisti če je precejšen. Čas ni na njeni strani, Ivanu Sliškoviću in Matevžu Skoku se ob koncu sezone izteče pogodba, vprašanje je, kako bi se oziroma se bodo v celjskem klubu odzvali na nespodobno povabilo, ki bo prej ali slej priromalo na naslov Mihe Zarabca, kljub trenutkom mladostniške norosti, kot je bila tista v drugem polčasu sobotne tekme, je s svojim stasom iskana roba tudi Blaž Blagotinšek.
Povedano drugače, težko bodo zadržali okostje ekipe, in če se bodo Tamšetove bojazni uresničile, bo poleti znova gradil (skoraj) od temeljev, namesto da bi "le" nadgrajeval, kar se je izkazalo za zanimivo in talentirano podlago. Osmina finala bo v tem primeru še naprej prej izjema kot pravilo, ostale jim bodo simpatije, trepljanje po rami, sem in tja kakšen velik skalp, ki bo za teden ali dva zameglil realnost, trener, kdorkoli že bo, pa bo kot papagaj ponavljal besede predhodnikov. Sliši se kot začaran krog, a upanje umira zadnje.
