Ko pivot vrže z enajstih metrov

Februarski tekmi z Veszpremom in Čehovskimi medvedi bosta »le« za prestiž in nabiranje evropske kilometrine, ki jim bo v prihodnosti še kako prav prišla, morda se jim potem ne bodo dogajali strmi padci, kot je bil soboten, ko so znova pokazali dva povsem različna obraza.

V prvem polčasu so na krilih znova sijajnega Mihe Zarabca štirinajstkratnega francoskega prvaka, ki je med tednom v Parizu doživel pravi brodolom, držali v šahu. Tistih plus štiri ob odhodu v slačilnice je vzbujalo upanje, da tokrat pivovarji sami sebi ne bodo pokvarili praznika in podlegli pritisku polnih tribun, kot se je znalo zgoditi v ne tako daljni preteklosti, ko je na celjski klopi sedel še Vladan Matić.

A zgodilo se je prav to. V nadaljevanju Celjani niso več našli recepta za gostujočo obrambo 5-1 oziroma 5 + 1, v kateri je motivirani Vid Kavtičnik (po)skrbel za komunikacijski šum med domačimi fanti. Slednji so se vse bolj zatekali k igri ena na ena, kar pa je bila voda na mlin igralcev Montpelliera, na čelu z izkušenim in vsemi žavbami namazanim Issamom Tejom. Vrstile so se tehnične napake, enajst njih samo v drugem delu, pa zgrešeni »zicerji«, ni bilo več tekočega pretoka žoge, levi krili sta bili od boga in soigralcev pozabljeni, vsa nemoč pa je bila morda še najbolje izražena v 49. minuti, ko se je Blaž Blagotinšek na lastno pest prelevil v zunanjega igralca.

Njegova ekshibicija, drugače ji ne moremo reči, je še najbolje orisala pomanjkanje zbranosti, celjska igra je bila namreč daleč, če ne kar v popolnem nasprotju z dogovorom. Montpellier, pri katerem velja še enkrat izpostaviti Kavtičnika, je seveda preizkušena in preveč kakovostna ekipa, da vseh teh daril ne bi izkoristila. Poraz, ki pomeni konec sanj o osmini finala, ni tragedija, a težko se je znebiti občutka, da je Montpellier v prvem polčasu plesal na robu prepada in da se je v igri držal s konicami prstov, z vsemi dovoljenimi in tudi malo manj dovoljenimi sredstvi.

Po koncu tekme so vrata celjske slačilnice dolgo ostala zaprta, Branko Tamše je imel svojim varovancem za predstavo v drugem delu najbrž marsikaj za povedati, ko je končno stopil pred sedmo silo, pa je izrazil upanje, da se bo ekipa iz vseh teh bridkih porazov vendarle nekaj naučila in da bo dobila še vsaj eno priložnost, da skupaj, nespremenjena naskakuje osmino finala. Potem pa je kar sam v isti sapi dodal, da bo, kar zadeva tisti del o še eni priložnosti, njegova želja bržkone neuslišana.