© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
09.10.2024 19:27:43

Cesarjevi od Osla do Osla, 'tajming', način in (veliko) dvojno tveganje

Profimedia

Obrnilo se je tako, da je Oslo z oznako junija leta 2022 v zgodovino odšlo hkrati kot trenutek preobrata in začetka razcveta aktualne slovenske nogometne reprezentance ter kot potrditev široke kakovosti njenega strokovnega štaba.

Selektor Matjaž Kek je zaradi bolezni manjkal, pomočnik, sodelavec in namestnik Boštjan Cesar pa je naredil vse tisto, s čimer so definirana vsa ta in vsa podobna poimenovanja. Moštvo je po beograjski ponižujoči tepežnici odigralo neprimerno bolje, pokazal srce, jajca in krvava kolena ter preroško napovedalo mnogo boljše čase, v katerih smo z nekaj zgodovinskimi vrhunci uživali vse od tedaj.

In še uživamo - da ne bo kakšne grozne pomote, nikakor ne pravim, da se je karkoli končalo. Cesar je v tem obdobju in na krilih tistega svojega uspeha v norveški prestolnici nato še nekajkrat enako uspešno uskočil kot vršilec dolžnosti selektorja in si vsekakor naredil trenersko ime. A težava - če temu lahko rečem tako - je bila v tem, da je hkrati sanjal večje poklicne sanje. V paradoksu paradoksov verjetno celo že - v Oslu.

Vsi vemo vse pravkar zapisano - torej kaj in kako se je obrnilo. Toda vedeti moramo tudi, da je bila klima pred skoraj dvema in pol letoma na poti na Norveško tako slaba, da je Boštjan (morda?) pomislil tudi na kaj drugega. Najmanj pomislil. Namreč na to, da je s Kekom kot selektorjem konec in da bo ob pravi podobi, pravi reakciji moštva na daljnem severu na vrsti in na potezi on. Ne samo kot vršilec dolžnosti - saj se razumemo, kajneda?

Bilo bi povsem človeško, a se je kolesje zavrtelo drugam, ga dodatni dve in skoraj pol leta pustilo v vlogi druge violine in ga na tem mestu vodilo skozi vse to, skozi kar ga je vodilo. Do Osla. Pomislite, ravno do Osla - usoda in ironija sta včasih res neverjetni in ju je težko pojasniti s tuzemskimi prijemi, pa naj se človek še tako trudi in vanje še tako verjame. Do Osla. No, skoraj do Osla, kajti Cesar včeraj pozno popoldne ni poletel z reprezentanco v norveško prestolnico, temveč je izbrano vrsto zapustil in z istega ljubljanskega letališča šel zjutraj proti Istanbulu ter naproti prestižnemu mestu trenerja Maribora.

Legitimno? Vsekakor. Priložnost je bila velika in mamljiva, pravzaprav si dosti lepše človek za izstrelitev v vesolje samostojnega trenerskega dela ne more niti želeti. Trenutek in način odhoda. Uh, o tem pa bi se gotovo lahko pogovarjali. Oziroma se moramo.

Ne morem se znebiti občutka, da bi se stvar morala zgoditi bodisi kak teden prej bodisi vsaj en teden pozneje, da bi bila taka, kot so si jo zaslužili reprezentanca in vsi njeni deležniki. Po vseh teh letih v nogometu oziroma okoli njega, si drznem verjeti, da vsaj razumem njegove krute zakonitosti. In lahko razumem, da je pri takih odločitvah in takih priložnostih časa malo, zamujena priložnost pa se morda ne ne vrne.

A prepričan sem, da ga nikoli ni tako malo, da bi se taka stvar morala zgoditi v takem trenutku take reprezentančne akcije. Oziroma da če je kdorkoli komurkoli predstavljal, da ga je tako malo in da gredo stvari tako na glavo, potem si taka ponudba morda zasluži biti izpuščena. Morda. In še toliko bolj, če zahteva odhod na način, za katerega je tako iz besed selektorja Matjaža Kek kot še iz česa (več vam tu ne morem povedati) mogoče razbrati, da prav tako ni ni bil pravi. Oziroma da ni bil tak, kot bi ga vsi, ki so v reprezentanci ostali, pričakovali in želeli.

Tudi vso pot v Oslo - da, ravno v Oslo - je bilo to na tak ali drugačen način čutiti. In zdi se mi, da je ob vsem tem Cesarjevo tveganje dvojno. Že samo po sebi je seveda tvegano kot legenda Olimpije prevzeti Maribor, ki je ravno pokazal vrata svoji legendi in kjer javnost nikakor ni naklonjena (pa sem uporabil zelo blag izraz) taki menjavi.

Dodatno je ta odločitev tvegana, ker ne samo, da je mariborska klop vroča že sama po sebi, temveč je na turškem vrtiljaku, na katerem se je za slovensko delovno mesto treba it pogajat v Turčijo, še toliko bolj. A če je vse to bržčas še neizbežen del posla, mi kot vse kaj drugega deluje tveganje, ki bi se mu Cesar lahko izognil, ne da bi spremenil karkoli drugega. Namreč tveganja, da je iz reprezentance pred Oslom odšel v trenutku in na način, s katerima si je zaprl vrata do tistega, za kar je pred dobrima dvema letoma v Oslu (morda?) mislil, da že ima. Zagotovo pa je imel zagotovljeno v trenutku - kadarkoli pač - Kekovega slovesa. In prav mogoče je, da nima več.