Bi Sekulić moral v prihodnje narediti spremembe in vpeljati mlade?

Slovenija je (bila) znova na okopih. Tokrat košarkarskih. Peter Vilfan je s komentarji na teveju med tekmami kvalifikacij za olimpijske igre sprožil pravi vihar v javnosti, ko je ostro kritiziral igro, odnos in način, na katerega so Slovenci izgubili obe tekmi v Pireju, pri tem izvzel Luko Dončića, in prst uperil zlasti v selektorja Aleksandra Sekulića ter zahteval njegov odstop. Na udaru se je znašla tudi KZS in naenkrat je bil v 'klinču' s predsednikom zveze Matejem Erjavcem, ki je (med drugim) podprl Sekulića. Takrat smo spet veliko slišali o kavč selektorjih, spoznali uličarje in še kaj oziroma koga. Nekatere karte so se povsem razkrile, svoje je recimo pokazal tudi Goran Dragić, ki se je postavil na Vilfanovo stran in dal vedeti, da ga po lanskem odhodu Raša Nesterovića z mesta generalnega sekretarja z možmi na KZS ne veže prav nič oziroma nihče več.
Nič kaj lep (hiter) zaključek članskega reprezentančnega poletja 2024. Takrat po Pireju se je ustvaril vtis, da je moška članska reprezentanca v 'zosu', da je prihodnost črna, da nas skoraj lahko grabi panika. Pa je res tako? Dokler je zraven Dončić, seveda ne. Ko pa se bo postaral ali ne več vsakič odzval, takrat pa ... Kdo ve. Ampak, to ni pravzaprav nič novega. Vse to vemo že nekaj časa, za to niti nismo potrebovali pojasnila Zmaga Sagadina, da smo z Dončićem konkurenčni in brez njega niti povprečni. Morda je malo pretiraval, morda celo ne. Saj vsi vemo, da je Luka najboljši na svetu in da dela veliko boljše tudi tiste okrog sebe. Kadar je pripravljen in sposoben za igro, seveda. V Pireju to realno ni bil, solidnim številkam navkljub. Izjemno dolga sezona v NBA je terjala davek in tudi Dončić je le človek iz mesa in krvi. Še pred turnirjem v Grčiji je bilo bolj kot ne jasno, da ima Slovenija zelo skromne možnosti za uvrstitev v Pariz. Grčija je v taki postavi premočna, Hrvaška je izkoristila dober strelski dan in zanič obrambo Slovencev.
V Pireju tudi s precej boljšo igro ne bi mogli do olimpijskih iger, to mora biti jasno. Ne s takim Dončićem in ne s takima Vlatkom Čančarjem ter Edom Murićem, sicer zelo pomembnima členoma. Morda bi bilo res bolje, če bi kdo od njiju ali kar oba ostala doma, saj je bilo vidno, da vrnitev po enoletni odsotnosti zahteva čas. Ampak, njun nastop najbrž lahko uvrstimo (tudi) v kategorijo dobrega vzdušja v ekipi. V reprezentanci naj bi vedno igrali najboljši tisti hip. Tako je v teoriji, praksa govori drugače. Najpomembneje je, da je ekipa dobro 'zložena' skupaj, da se igralci pravilno dopolnjujejo in, kar je najbolj pomembno, da med njimi vlada dobro vzdušje. Kemija. Včasih se zgodi, da se v vsem tem lahko najdejo skupaj igralci, ki so trenutno v najboljši formi, največkrat pa seveda temu ni tako. V Pireju je verjetno že bilo tako. Namesto Čančarja in/ali Murića ter še koga bi morda lahko igral kdo drug, a potem to ne bi bilo to. Tudi Dončić bi bil, če hočete, najbrž manj zadovoljen. Izkupiček pa bi bil na koncu tako ali tako isti, Slovenije ne bi bilo na igrah.
Luka tako rad prihaja igrat za reprezentanco tudi zaradi vzdušja, ki ga v njej pričaka. Zaradi Čaneta in Mure, Prleta in Zokija ... In prav je, da se daleč najboljši slovenski košarkar vseh časov v izbrani vrsti počuti maksimalno dobro, da uživa in z veseljem pride vanjo. Najbrž ga ni trenerja/selektorja, ki ne bi naredil vse, da je temu tako. Tudi Sekulić. Se je selektor zlil v sivino reprezentance v Pireju? Prav gotovo. Recimo temu, da je imel slab dan. Ali dva. Ampak, tudi pravočasne minute odmora, drugačne menjave in taktične variante spet ne bi dosti spremenile. In tudi z drugim selektorjem ne bi bilo veliko drugače. Grčija je bila na domačih tleh premočna in predobra, Dončić pa preizčrpan, da bi Slovenija lahko igrala za Pariz.
Pa bi Sekulić moral v prihodnje narediti spremembe, bi moral vpeljati mlade? Koga pa? Eni so že (bili) zraven in še enkrat več spoznali, da je košarka v mlajših kategorijah eno, članska pa nekaj drugega. In Sekulić ni ravno krivec, če med člani ne dobivajo priložnosti v klubih. Vprašanje, če je tudi KZS pravi naslov za take vrste kritiko. Večkrat je sicer že bila debata, da bi morala ukiniti kvoto osmih doma vzgojenih igralcev, ki je določena v domačih tekmovanjih, kar omogoča Slovencem, da si dvigujejo ceno. A, po drugi strani, bi brez tega verjetno igralo še manj (mladih) domačih igralcev, prihajalo bi še več poceni Američanov.
Nedavno so Slovenci na evropskem prvenstvu do 20 let osvojili srebro. Samo Urban Klavžar je med njimi že igral za člane. Moralo bi jih več, boste rekli, in morda dodali, naj jih vsaj zdaj Sekulić čim prej vpokliče več. A ne gre tako enostavno. Žal jih večina ne bo dovolj dobra za igranje pri članih, tako je pokazala že zgodovina. Od srebra med 20-letniki do igranja za člansko reprezentanco je ogromen preskok. Pomlajevanje na silo pa bi bila neumnost. Spet lahko napišem, da bi v reprezentanci vedno morali igrati najboljši tisti hip. Najboljši za ekipo, če sem bolj natančen. In leta pri tem nimajo nobene zveze. Nekateri tudi pozneje dozorijo kot drugi ter šele takrat pokažejo, česa so zmožni. Tudi zato najbrž niti nima smisla preveč razglabljati o tem, kaj bo čez nekaj let oziroma kaj čaka slovensko reprezentanco v prihodnje. Tega ne ve niti ciganka. Tam zunaj je nekaj mladcev, ki obetajo, ki bi lahko nekaj naredili iz sebe, ki bi lahko bili podpora Dončiću v letih, ki prihajajo. In potem enkrat v malo daljnji prihodnosti tudi dokazali, da so brez njega več kot samo povprečni.
Pet let in pol je tega, kar je slovenska reprezentanca v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo izgubila osem tekem zapored. Še enkrat: osem tekem! Bilo je samo leto in pol po tistem, ko s(m)o Slovenci rajali v Istanbulu ob osvojeni zlati kolajni na EuroBasketu. Takrat se je zdelo, da je #mojtim v globokem dreku. Pa je čez dobri dve leti nato blestel na olimpijskih igrah in leta 2022 šel na EuroBasket kot eden glavnih favoritov. Da, z Dončićem na čelu, ki ga od leta 2017 do 2021 ni bilo v ekipi. Slovenska realnost je pač taka, da je (skoraj) vse odvisno od njega. Vemo pa, da se v športu lahko stvari hitro obrnejo. Novega Dončića gotovo ne bo, tak se rodi na sto let, lahko pa se bo spet pojavila prava skupina igralcev, prava 'ekipa', ki bo uspešna. Težko tako zelo, kot je bila Slovenija zadnja leta, treba se bo navaditi na neko novo realnost. Tako kot recimo v kolesarstvu, ko enkrat ne bosta več tekmovala Primož Roglič in Tadej Pogačar ter ne bo več izjemnih uspehov. Pa bo zato slovensko kolesarstvo zanič? Seveda ne. Le zavedati se je treba, da kolesarijo ali pa igrajo košarko tudi drugi. In to odlično. Zato cenimo to, kar imamo, ter upajmo, da bo trajalo čim dlje.