A naj se še tako trudim, si ne morem pomagati, da se tudi ob tej priložnosti ne bi spotaknil ob dogmo, ki mi je v teoriji sicer neznansko všeč, a na ozemlju svoje države in obkrožen s svojimi sodržavljani vanjo zelo težko zares verjamem. Čeprav se morda strinjam, da nas šport poenoti precej bolj kot karkoli drugega, in vsekakor še bolj izstopa, če ga primerjamo z gnojnico politične sfere, ne more držati – da nas nikoli in nikdar ne razdvaja. Pravzaprav nas je skozi zgodovino razdelil večkrat in bolj, kot smo si pripravljeni priznati, zagotovo pa največkrat in najbolj na temo, ki bo enega od svojih vnovičnih vrhuncev doživela ravno ta konec tedna. Ne bom tega zapisal prvič, a drznem si reči, da sem še posebej od blizu in na preprosto nepozaben način doživel trenutek, ko se je nekaj zlomilo in ko se je vse skupaj začelo.
Pred malodane točno štirimi leti sem sedel na letalo za Pariz, ki je letelo nasproti zgodovinskega proslavljanja zgodovinskega uspeha za slovenski šport – veličastne zmage na dirki vseh kolesarskih dirk, na kultnem Tour de France. A vendar sta bili to dve uri na deset tisoč metrih, ki sta – ob vsem zavedanju, kako neprimerna je te prispodoba – še najbolj spominjali na vzdušje na kakšnem pogrebu. Tako je bilo že na ljubljanskem letališču, takoj je bilo ob vkrcanju in še posebej je bilo tako v tistem času, ki smo ga potrebovali od vzleta do pristanka v francoski prestolnici. Bila je to bizarnost vseh bizarnosti, bil je to paradoks vseh paradoksov. A vendar sem tako ozračje kot čustva, ki so mu botrovala, lahko razumel. Praktično vse vozovnice so organizatorji prodali, ko je bilo malodane jasno, da bo po letih prizadevanja in edinstveni tako življenjski kot karierni zgodbi na Touru slavil Primož Roglič.
Na letalu so bili njegovi dolgoletni najbolj zvesti navijači, sokrajani, prijatelji, sorodniki. Njegovi ljudje. Tisti, ki so mu ves čas stali najbližje in ki so si takega njegovega uspeha najbolj želeli. In tisti, ki so bili tisto nedeljo zjutraj najbolj razočarani, najbolj potolčeni – potem ko se jim je z vozovnicami v žepu in z napakiranimi kovčki zgodila … sobota. Seveda mi ni treba obnavljati tistega Toura, sobotnega kronometra in preobrata na njem – vsi veste vse, vsi poznate vsa dejstva in vsi ste si pač ustvarili svoj paket razlag, interpretacij, teorij. In če sem lahko razumel vsak mrk obraz, vsako podobo potolčenosti in vsako čustvo tistega letala prekletih, nikoli nisem mogel razumeti vsega, kar je sledilo. Vsega, kar je nekje po sredini slovenskih kolesarskih navdušencev, a tudi širše skupine slovenskih spremljevalcev športa in najširše slovenske javnosti zarezalo kot Grand Canyon skozi arizonsko puščavo.
In ne samo da je ene pustilo na eni ter druge na drugi strani – med bregovoma ves čas poteka obstreljevanje, ves čas poteka obtoževanje in obrekovanje. Kako, zakaj in na kateri podlagi, mi res ni jasno. Še enkrat bi rad poudaril, da nikoli od nikogar nisem pričakoval, da bo do Tadeja Pogačarja čutil enako kot do Rogliča. In obratno. Še več, najbolj logično, celo najlepše in kot najboljši dokaz razvoja ter zrelosti neke športne velesile se mi je vedno zdelo rahlo, zdravo, navijaško in športno favoriziranje bodisi enega bodisi drugega. Nesmiselno in napak bi bilo trditi, da je komurkoli vseeno, kdo od njiju zmaga v neposrednem obračunu. Pravzaprav bi to celo ubijalo bit športa. A kaj ko se na sončni strani Alp nismo ustavili pri tem, temveč smo do vratu zabredli v mračnost prav bolestnega navijanja za enega in hkrati blatenja drugega slovenskega šampiona.
Da smo mediji odigrali svoje? Da nosimo svoj del odgovornosti za ohranjanje, celo stopnjevanje tega stanja? Jasno. Priznam. Bil bi hinavec brez primere, če ne bi. Naj vam zaupam, kolesarski članki, zapisi, novice, vestičke, celo enostavčni utrinki se berejo prav nerealno dobro in množično. O Pogačarju ali o Rogliču. Če stvar vsaj namiguje na kakršnokoli primerjavo, tekmovalnost ali celo napetost med njima, pa še toliko bolje. In takrat v začaranem krogu množičen odziv z obeh polov pokaže, kakšno je realno stanje na tem področju in zakaj si marsikateri lovec na klike, všečke in komentarje zaželi, da bi svojo naslednjo novičko prav tako naredil na to temo. In tako naprej in tako dalje. In do te nedelje, pred katero je ozračje na to temo še posebej razgreto, še posebej napeto, hkrati pa tudi še posebej dobro klikano in komentirano.
Ne verjamete? Malce poglejte, malce se ozrite k temu blagoslovu in hkrati prekletstvu, ki mu pravimo svetovni splet. Nedelja je za slovensko kolesarstvo in nasploh za slovenski šport nov zgodovinski dan. Za slovensko sanjsko ekipo je v igri prva slovenska zlata kolajna v zgodovini, na mizi je celo možnost postati prva država v zgodovini – pozor, dovolite, da se vam ta podatek usede – z zmago na Giru, Touru, Vuelti in svetovnem prvenstvu v istem letu. Toda le malokdo si upa zares na glas reči, kdo naj postane svetovni prvak oziroma koga naj slovenska ekipa porine v ospredje ter mu pomaga do najvišje stopničke. Ker kolesarstvo je vendarle moštveni šport in kolesarska moštva vedno najbolje delujejo z jasno določenim kapetanom, glavnim adutom, v ospredje potisnjenim posameznikom, za katerega delajo vsi ostali.
Če boste rekli, da je Tour v primerjavi z Vuelto v svojem svetu in da ni dvoma o tem, komu je letos uspel največji dosežek, vas čaka linč. Enako kot če boste rekli, da je enodnevna dirka na taki trasi precej bolj primerna za zlato Pogačarjevo kot za zlato Rogličevo vožnjo. A na podoben linč se pripravite tudi, če menite, da bi bilo bolj plemenito poskusiti do zlata spraviti 34-letnika, češ da bo 26-letnik imel še dovolj priložnosti. Torej nekaj podobnega, kot so s štirimi leti na grbi manj mnogi razmišljali tistega covidnega leta 2020, le da je stvar dodatno zapletena zaradi dejstva, da sta Slovenca tedaj vozila vsak za svojo ekipo in bila tekmeca v čisto vseh pogledih, to nedeljo pa bosta v istem moštvu. Kakorkoli, zgodovinska dirka in zgodovinska priložnost za zlato sta hkrati tudi nič manj zgodovinska slovenska dvojna zanka in čudovita zgodovinska priložnost, da se – še enkrat oprostite prispodobi, seveda mislim figurativno – pobijemo.
Da najdemo vsako malenkost za obtoževanje enega ali drugega šampiona, za očitanje česarkoli pač in za dodatno razdvajanje. Hkrati pa tudi za ogrožanje zlatega odličja, ki so ga mnogi vpisali že vnaprej, pa čeprav se nočejo na glas pogovarjati, kdo od obeh naj bi ga osvojil. Kajti Jani Brajkovič je imel še kako prav, ko je pogumno – klobuk dol za to – dejal, da mora Slovenija imeti svojega jasno določenega glavnega aduta in da je največja grožnja slovenskim možnostim prepuščanje vsega skupaj improvizaciji, taktiziranju, nejasnim odločitvam. Kaj šele – če smem dodati – glasu ljudstva, klikom in komentarjem. Upati je torej, da imamo ljudi, ki bodo rekli bobu bob in ravnali tako, kot je treba ravnati. Če bi ob tem zapisal, da upam tudi, da bo na nas zasvetil sij razsvetljenja in da bomo zgodovinsko nedeljo vsi skupaj doživeli tako, kot bi bilo prav, pa bi bil hinavec.
Pa ne zato, ker ne bi upal – preprosto zato, ker je nemogoče. Rajši se bom omejil na realno upanje, da vse skupaj ne bi bilo prehudo in pregrdo.