© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
29.09.2024 19:48:44

Popolna norost, iz katere je nastala brezčasna mojstrovina

Profimedia

Tadej Pogačar, ta kolesarski Picasso, je v nedeljo naslikal še eno mojstrovino, ki bo našla svoje mesto v kolesarskem Louvru.

Kdor je izpustil večji del dirke in je v nedeljo pred televizijski sprejemnik sedel šele enkrat po tretji uri popoldne, je morda pomislil, da gre za pomoto. Da ne sliši prav. Menda ni res napadel že sto kilometrov pred ciljem. Nemogoče. To je na tovrstni dirki in v tovrstni konkurenci samomor. Harakiri. Strel v koleno. Letenje preblizu sonca.

Ko je 100 kilometrov pred ciljem krenil v ofenzivo, so na misel prišle besede majorja Cliptona iz filmske klasike Most na reki Kwai. "Madness ... Madness!" Norost, norost! Tudi tisti, ki so v kolesarstvu že od pamtiveka, so le debelo gledali ob njegovem napadu. Mnogi s(m)o se spraševali, kaj za vraga ga je pičilo. Da je sto kilometrov vendarle preveč tudi zanj. Kot je priznal v cilju, tudi sam ni natančno vedel kaj mu je bilo, kaj ga je pičilo. Neučakanost, brezglavost, morda nekaj panike ob pogledu na močno ubežno skupino ... Ostanimo pri norosti. Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da se bodo ambiciozni slovenski načrti zaradi njegove eskapade sesuli kot tisti most čez reko Kwai. In bo zeleni vlak zdrvel v globino. A če nas je Pogačar česa v teh letih naučil, je predvsem to, da nič ni nemogoče. Nemogoče je mogoče, Pogitehna.

Ko misliš, da si videl že vse ...
Ko misliš, da si videl že vse in da te ne more več presenetiti, pride nova dirka. In z njo sto kilometrski juriš, ki se je na polovici nekje spremenil v 50 kilometrov dolgi kronometer. Do vodilne skupine ga je povlekla neumorna idrijska lokomotiva, potem je stvari v svoje roke oziroma noge vzel sam. Kmalu je ob njem ostal le še Pavel Sivakov. Upamo, da so na zabavo po osvojitvi naslova povabili tudi Rusa, ki je po invaziji na Ukrajino vzel francoski potni list. Sivakov je bil v nedeljo namreč deveti član slovenske izbrane vrste. Že res, da je nosil francoski dres, a pod njim je imel hlače UAE Team Emirates. Zavezništvo, prijateljstvo, klubski interesi, imenujte kakor hočete, a Sivakov je bolj kot za Francijo vozil za Slovenijo. Ko je omagal še Sivakov je volk postal volk samotar. "Vukovi umiru sami" kot prepeva Boris Novković.

A ta volk ni umrl. Instinkt ga tudi tokrat ni pustil na cedilu. Lovce je vseskozi držal na varni razdalji. Kilometri so počasi tekli, na bojišču v okolici Züricha pa je zavladal status quo. Na zahodu nič novega. Tri ure se je prednost gibala med 40 in 60 sekundami. Čeprav ni bilo najbolj razburljivo, nekateri bodo celo dejali, da je bilo vse skupaj precej dolgočasno, se nismo pritoževali. Zdelo se je, da so se tekmeci predali brez izstreljenega naboja oziroma so se že nekaj kilometrov pred ciljem namesto lovu na vodilnega posvetili boju za preostali dve mesti na zmagovalnem odru. A tako je, ko dirkaš proti Pogačarju. Pogačar pride v miru in vas pusti v koščkih, pri tem pa tekmecem jemlje voljo do življenja. Terminator oziroma neverjetni Hulk, glede na to, da je bil v zelenem dresu, na kar je s svojo ponedeljkovo naslovnico napeljeval tudi sloviti L'Équipe.

Njegova zmaga ni bila niti najmanjše presenečenje, način pa vsekakor. Dirkal je s tarčo na hrbtu. Vse oči so bile uprte vanj, vsi so dirkali proti njemu, sam pa ni bežal od vloge favorita. In da potem slaviš na tovrsten način ... Popolna norost iz katere je nastala brezčasna mojstrovina. Kolesarski Picasso je v nedeljo naslikal še eno mojstrovino, ki bo našla svoje mesto v kolesarskem Louvru.

Pogačar nam s svojimi predstavami in dosežki nikakor ne olajša dela. Superlativov je namreč že zdavnaj zmanjkalo. To je bila še ena vožnja za anale, še ena vožnja, ki bo pristala na kompilaciji The Best Of kolesarstva. »Norost. Popolna norost. Mislim, da česa takega še nisem videl in nisem prepričan, da bom še kdaj,« je komentiral nek angleški novinarski kolega.

To dejansko lahko le Pogačar. Kot v igrici Pro Cycling Manager. Na najlažji ravni. Ne le danes, ampak praktično med celo sezono. Bila je to češnja na torto, pika na i neverjetni sezoni. Strade Bianche, Katalonija, Liege-Bastogne-Liege, Giro, Tour, Montreal. Vse in zdaj še svet. Portal Prestigelisten.dk pravi, da je to najboljša sezona v zgodovini. Še boljša kot Merckxova sezona 1972. In Pogačar še ni končal, tudi na italijanskih klasikah, s spomenikom Lombardijo kot velikim finalom, bo on tisti mož, ki ga bo potrebno premagati.
A vse kar pride, bo zgolj še bonus. Bonus k sezoni, v kateri je rešil enega zadnjih nerešenih problemov kolesarstva v 21. stoletju. Kot tretji po Eddyju Merckxu in Stephenu Rochu si je nadel trojno krono kolesarstva. Za slednjo se je zdelo, da je stvar preteklosti. Da se ne bo več našel junak, ki si jo bo nadel. Za kakšen podvig dejansko gre, bo pokazal šele čas. Ne bi nas čudilo, če bomo na naslednjega junaka, na četrtega člana tega ekskluzivnega kluba, morali počakati novih 37 let ali več.

Pogačar je z mavrično majico odkljukal še en veliki izziv, na svoj palmares je vpisal še eno veliko lovoriko. Kaj zdaj, kaj mu še ostane? Pri 26 letih tam zunaj ni prav veliko pomembnejših dirk, ki jih še ni dobil. Milano-Sanremo je naslednja na seznamu. »Ta me bo spravila v grob. Sem vse bližje, a hkrati zelo daleč,« je dejal pred tedni v enem izmed podkastov. Classicissima je lahka, enostavna, a prav zaradi tega zanj morda celo najtrši oreh. Milano-Sanremo, potem je tu španska Vuleta, ki pa ne bi smela biti prevelik zalogaj, gre le za to, kdaj jo bo uspel stlačiti v koledar. In potem še kultni Pariz-Roubaix, edina pomembnejša dirka, na kateri na seznamu zmagovalcev ne boste našli slovenskega kolesarja. Hudiča zagrabiti za gore in obrnil bo igrico. Tu so sicer tudi olimpijske igre, ki pa v kolesarstvu (še) nimajo takšne veljave kot v nekaterih drugih športih.

Čez nekaj tednov bo še drugič v karieri prejel Vélo d'Or, Zlato kolo. Če bodo glasovalci glasovali po vesti, če bodo glasovali objektivno, bo osvojil maksimalno število točk. Vse drugo bi bila krivica, travestija. Da je Pogačar najboljši kolesar na svetu namreč ni več niti najmanjšega dvoma. Kdor seveda želi videti. Lahko gremo še dlje in se vprašamo, če nemara ni v tem trenutku celo najboljši športnik na zemeljski obli in prvi kandidat za Laureusa? Blizu, hudičevo blizu. Po neki čudovito nori septembrski nedelji še malce bližje.