Po sredinem porazu Borussie našega Kevina Kampla z Augsburgom in ob nadaljevanju životarjenja na zadnjem mestu je ta rek mogoče postaviti v zelo zanimivo luč in se prek njega vprašati, kolikšna je krivda človeka, ki je bil do nedavnega nedotakljiv.
Če kje, se je prav v Dortmundu pod Urugvajčeve besede pripravljena podpisati velika množica, izraženo v odstotkih morda celo večja kot kjerkoli drugje v Evropi. Vse našteto bi tukajšnji prebivalci brez težav zamenjali tudi večkrat, pri čemer pa bi njihova ljubezen do Borussie ostala neomajna.
Ženo ali moža bi preboleli, našli bi novega boga, se preselili, se politično spreobrnili in spoznali nove prijatelje, njihovo nogometno čustvovanje pa bi ostalo nedotaknjeno. Tako je seveda tudi zdaj, pa čeprav so črno-rumeni v rekordnem času zapustili višave dvakratnih zaporednih nemških prvakov in udeležencev finala lige prvakov ter se dotaknili čistega dna prvenstvene lestvice.
Navijači so še vedno (in bodo vedno) pripravljeni napolniti največji nemški stadion, še vedno so (in vedno bodo) pripravljeni fanatično spodbujati svojo ekipo in še vedno so (ter vedno bodo) v tem pogledu med najboljšimi, najbolj zvestimi na svetu.
Toda to seveda ne pomeni, da jih nastali položaj ne boli. Bolečina je tako velika, da jo je mogoče občutiti že z dihanjem dortmundskega zraka in se šele začne s tistim, kar ste morda videli na televizijskih posnetkih in kar lahko na drugačen način vidite na fotografijah.
S predčasnim odhajanjem s stadiona, rezkimi žvižgi in negodovanjem na meji verjetnega, ki sta ga najbolj prekaljena staroselca v dresu Borussie komajda pomirila z nevsakdanjimi prizori plezanja na navijaško ogrado, pogovorov, vpitja in zagotovil.
Če so še med nedavnim zimskim premorom privrženci dortmundske ekipe njen padec doživeli kot nekaj naključnega oziroma nekaj, kar se pač zgodi, so se razmere s sredinim domačim porazom z Augsburgom močno spremenile.
Moštvo je zdaj praktično popolno in za nameček okrepljeno z našim Kamplom, imelo je čas za priprave, ima vso potrebno podporo, a je prvi dve tekmi spomladanskega dela vseeno odigralo še slabše kot večino jesenskih srečanj. Tu ni več prav nič naključnega, kaj šele simpatičnega, in mesto se je zaradi tega zavilo v plašč ekstremnih čustev z negativnim predznakom.
Pri tem pa so se navijači znašli v zelo zanimivem položaju, v katerem so si začeli postavljati vprašanje, ki je skorajda neposredno povezano s tisto urugvajsko mislijo. Je trener Jürgen Klopp del Borussie kot take in ga po tej logiki ni mogoče zamenjati ali pa vendarle spada v tisto drugo, zamenljivo kategorijo?
V ogromni večini okolij ta dilema sploh ne bi obstajala in bi že zdavnaj glasno pozivali k zamenjavi šefa strokovnega štaba. Tudi v Dortmundu bi, če bi šlo za kogarkoli drugega, za kateregakoli strokovnjaka iz preteklosti.
Pri Kloppu pa se stvari spremenijo, v Kloppu privrženci Borussie vidijo človeka, ki je moštvo popeljal iz dobesednega pekla v dobeseden raj in čigar status je neprimerljiv s statusom kogarkoli drugega. "Za navijače je bog, to morate vedeti," v en glas poudarjajo nemški novinarski kolegi.
Vse lepo in prav, toda po splošno sprejeti nogometni logiki celo bogovi pridejo in gredo, le klub ter čustva do njega ostanejo. In ravno to je vprašanje, ki se je počasi začelo postavljati in o katerem je pripravljeno spregovoriti vse več tukajšnjih nogometnih navdušencev. Da ne bo pomote, njihov odnos do Kloppa je na načelni ravni še vedno neomajen, a če so prej na isti ravni zavračali vse drugačne poglede, so jim zdaj pripravljeni prisluhniti in o njih reči kakšno razumno.
Recimo o pogledu, da je Borussio iz pekla v raj pripeljalo odlično delo klubskega vodstva, pri čemer je bil Klopp pravi mož na pravem mestu, v prvi vrsti izjemen motivator, ki je znal potencirati nakopičena čustva. Kot radi rečemo, je Borussia letela po igrišču, letela pa je z neverjetno predanostjo, emocijami, borbenostjo in zagnanostjo.
Ob tem ji je uspevalo vse in prav mogoče je, da smo zaradi tega spregledali precejšnjo odsotnost taktične raznolikosti in trenerskih rešitev. Zdaj bi v Dortmundu potrebovali prav to. Iz mnogih razlogov ni več mogoče igrati zgolj z navdihom, marsikaj je šlo narobe, moštvo pa pri tem cepeta na mestu in je videti kot popoln kaos, v katerem nihče ne ve povsem natančno, kaj mu je storiti.
Žal je v tej zmedi tako videti tudi naš Kampl, ki nima jasno opredeljenih zadolžitev in nalog, tako kot jih v ekipi brez repa in glave nimajo niti še dražje plačani nogometaši, ki so prišli pred njim in ki bi moštvo ne glede na odhode nekaterih zvezdnikov morali obdržati na zelo visoki ravni.
Je mogoče, da bi se te zadeve v tem položaju in s temi igralci kdo lotil bolje od Kloppa, morda celo precej bolje? Kot rečeno, tega povsem konkretno tukaj ne pravi nihče. Vsaj za zdaj ne. Mediji morda sem ter tja namignejo, navijači niti to ne.
A vendar je bilo včeraj mogoče začutiti omenjeno spremembo, po kateri tema ni več tabu. In lahko ste prepričani, da bi šle stvari v tej smeri vsaj še malce dlje z vsako naslednjo tekmo, na kateri bi Borussia pokazala tako klavrno podobo. Če ji ne bo uspelo zmagati jutri v Freiburgu, pa bodo morda v tej smeri naredile celo kak večji korak. Tudi za Kamplovo dobro? O tem pa, vsaj za zdaj, vendarle presodite sami.
