Zgolj presedlal je med trenerje, potem ko je postal prvi mož strokovnega štaba v italijanskem četrtoligašu Krasu.
"Vse se je zgodilo zelo hitro in dejansko še nisem uspel pošteno strniti vseh misli," se je našemu klici odzval nekdanji slovenski reprezentant, ki je sezono začel kot nogometaš Krasa, zdaj je njegov trener. "Potem ko se je po seriji slabših rezultatov poslovil Predrag Arčaba, je predsednik Krasa želel, da bi ekipo prevzel nekdo, ki pozna klub in igralce. A tudi nekdo, ki ve, da Kras ni zgolj italijanski klub, ampak klub z močnim slovenskim utripom. In se je spomnil name. Sicer sem še želel brcati žogo, ampak vedel sem, da bo enkrat treba narediti konec. Za nameček sem imel v tej sezoni nekaj težav s poškodbami, tako da sem na koncu ocenil, da to ne bi smela biti napačna poteza. Načeloma mi ni bilo težko, res pa je, da še nisem imel dovolj časa, da bi sploh v miru strnil vse misli in občutke. Ko narediš takšen preskok, se ti svet malce že obrne na glavo, ampak niti najmanj ne obžalujem, da sem se odločil, kot sem se," je temeljito razložil 37-letnik.
Seveda smo še vedno prijatelji, (smeh) Ampak ko se dela, od njih zahtevam maksimalno zagnanost. Trener mora biti spoštovana oseba, na takšen način sem do njih tudi pristopil v garderobi.
Žlogar si je kot nogometaš kruh služil kar 21 let, uspešen je bil tako doma kot tudi na tujem. Čeprav nikdar ni želel niti pomisliti na to, da bo temu športu obrnil hrbet, pa si nikdar ni mislil, da bo njegova prva služba po koncu igralske kariere trenerska. "Ne, zagotovo ne. Nikdar nisem čutil velike želje po tem, da bi bil trener. Dejansko sem si večkrat rekel, da zagotovo ne bom trener, ampak očitno je že res, kar pravijo, da se zarečenega kruha največ poje," se je nasmehnil.
Ne glede na vse se je trenersko izobrazil, je namreč lastnik licence A, januarja pa se bo verjetno lotil tudi pridobivanja licence PRO. "Kljub dokaj odklonilnemu stališču glede trenerskega poklica sem se vseeno izobrazil, v prvi vrsti zaradi tega, ker sem ocenil, da bi mi lahko to v prihodnje le koristilo. V vsakem primeru sem želel ostati v nogometu in prav je, da imaš določeno izobrazbo. No, res pa je tudi, da me je nato trenerski poklic počasi začel veseliti," je priznal Žlogar.
Kako so njegovi dozdajšnji soigralci sprejeli dejstvo, da je zdaj njihov nadrejeni? "Seveda smo še vedno prijatelji. (smeh) Ampak ko se dela, od njih zahtevam maksimalno zagnanost. Trener mora biti spoštovana oseba, na takšen način sem do njih tudi pristopil v garderobi. Saj ne, da mi morajo zdaj govoriti gospod Žlogar, zagotovo pa je naš nogometni odnos drugačen, kot je bil prej," ne skriva novopečeni trener, ki je upal, da bo na klopi Krasa debitiral z zmago.
A se je zgodilo ravno obratno: "Da, rezultatski začetek moje trenerske poti je bil neuspešen. Kaznovani smo bili za dve napaki in izgubili z 1:2, ampak odigrali smo zelo korektno tekmo, videl sem marsikaj pozitivnega. Toda saj veste, kako je to v nogometu: vsak trener potrebuje nekaj časa, da uveljavi svoje ideje in zamisli. Zdaj nas do krajšega počitka čakajo še tri tekme, ki bodo sicer zelo zahtevne, saj igramo tudi s prvim in drugim z lestvice. Toda nič hudega, z vsakim je treba igrati, naš cilj pa je kakopak dolgoročen: želimo ostati v ligi, vse bomo naredili za to, da nam bo uspelo.«
LJUBLJANSKO OBŽALOVANJE
Če bo Žlogar v trenerski vlogi vsaj približno tako uspešen, kot je bil v igralski, potem mu ne bo hudega. Zaveda se, da ga čaka trdo dokazovanje, da bodo lekcije tudi boleče, toda pripravljen je garati in se dokazovati.
Kako pa zdaj, ko je nogometne kariere nepreklicno konec, gleda na to, kar mu je uspelo v več kot dveh desetletjih? "Lahko rečem, da sem zadovoljen s svojo kariero. Deset let sem igral za slovensko reprezentanco, bil sem del zasedbe na Euru 2000, z Gorico in Olimpijo sem osvojil pokal, na Cipru sem bil prvak z Omonio. Nogomet mi je dal ogromno zadovoljstva in veselja, če bi moral še enkrat po tej poti, bi odšel z največjim veseljem," pravi otrok Izole, ki je tri leta preživel tudi v dresu Olimpije.
To so bili nemirni časi, pri zmajih je bil, ko so se ti še zadnjič poskušali zavihteti na vrh, malce po njegovem odhodu pa nato dokončno "mrknili". "Z Olimpijo so povezani zelo prijetni in zelo grenki spomini. Nikdar recimo ne bom pozabil gola, ki sem ga zabil Liverpoolu, tedaj smo za Bežigradom res odigrali vrhunsko tekmo. Škoda le, ker nismo zmagali ... Osvojili smo tudi pokal, ko smo bili v finalu 'za infarkt' boljši od Celja. Po drugi strani smo v moji zadnji sezoni za eno točko ostali brez naslova prvaka, potem ko smo za zeleno mizo ostali brez ene od zmag. Pred časom sem srečal Jurija Schollmayerja (v tistih časih je bil najemnik članskega moštva, op. p.) in mu dejal, kakšna škoda, ker nam ni uspelo. Mislim, da je bilo tudi njemu. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi bili prvaki," je spomine obujal Žlogar.
Za konec je odgovoril še na vprašanje, ali bo morda sledil zgledu številnih kolegov in nogometu v slovo pomahal s poslovilno tekmo – tako kot je to recimo storil Matej Mavrič. "Ne, ne, zagotovo ne. Ceremonije niso potrebne. Na Cipru je bila, ko sem bil jaz tam, recimo navada, da so se igralci poslavljali na takšen način, ampak jaz res ne čutim potrebe po čem takšnem. Najsrečnejši bom, če bom kot trener Krasa uresničil zastavljene cilje. To bo zame najboljši mogoči razlog za slavje," je ob koncu stare in ob začetku nove pustolovščine še pristavil eden največjih džentelmenov v slovenskem nogometu.
