V prvi vrsti zaradi tega, ker je morala dva meseca pred začetkom tokratnega afriškega pokala narodov (APN) poiskati novega gostitelja. Ko so Maročani začeli razmišljati o tem, koliko navijačev iz ogroženih držav bi lahko prišlo k njim, so se tako prestrašili, da so se kar odpovedali organizaciji.
Za kazen jih je afriška zveza izločila, kar je bilo jasno določeno zadoščenje, toda nato se je pojavila precejšnja težava. Kdo bo torej gostil najboljše afriške reprezentance?
Skoraj nihče, ki mu je bilo to ponujeno, ni sprejel ponudbe. Kaos torej. Egipt, Gana, Južna Afrika in Sudan – vsi so rekli ne. Angola se je izgovorila, da nima denarja, na koncu je zvezo pred popolnim polomom rešila Ekvatorialna Gvineja.
Ena najbogatejših afriških držav (v kateri sicer v bogastvu uživajo le redki izbranci) je pred tremi leti skupaj z Gabonom že gostila APN, zdaj bo to storila sama. Ampak ne glede na vse se številni bojijo, da bo jubilejni 30. turnir pravi organizacijski polom.
Odprava Konga je ob prihodu na prizorišče recimo že potarnala, da so jim dodeli hotel, v katerem za vse sploh ni dovolj prostora! Marsikdo se boji tudi praznih tribun, čeprav recimo stadion v Ebebiyinu sprejme le 5000 ljudi. Je pa zato predsednik Ekvatorialne Gvineje Teodoro Obiang Nguema kupil kar 40 tisoč vstopnic in jih razdelil med ljudi.
"To je edini način, da napolnimo stadione," je bil že skorajda preveč iskren prvi mož edine špansko govoreče države v Afriki.
Ne glede na vse bomo zagotovo priča tudi dobremu nogometu. Na delu bo ogromno kvalitetnih nogometašev, strokovnjaki so kot glavno favoritinjo izpostavili Alžirijo, ki ji poveljujejo Jasin Brahimi, Sofijan Feguli in Islam Slimani, v ožji krog sodijo še tradicionalni afriški nogometni protagonisti Gana, Slonokoščena obala in Kamerun, zagotovo bo prišlo tudi do kakšnega presenečenja.
Nazadnje je recimo v finale prišel Burkina Faso, leta 2012 je slavila Zambija. Naslov bi morala braniti Nigerija, a ga ne bo. Zakaj? Ker je obstala v kvalifikacijah.
