Vzemimo si ga brez polemik

Milivoje Novaković ni le prvo strelsko ime naše reprezentance, v tem pogledu je alfa in omega. Že dolgo ni dvoma, da je bila njegova vrnitev v izbrano vrsto božji dar, pri tem pa ne bi smelo biti pomembno, kaj se je dogajalo pred njo.

Ob fantastični statistki, s katero se 35-letnik lahko pohvali, odkar ga je selektor Srečko Katanec ponovno oblekel v dres z državnim grbom, in ki je še boljša od njegovega strelskega izkupička iz obdobja pred letom 2012, je mogoče razpravljati in razpredati o marsičem. Kot kakšne čarovnice je mogoče loviti posameznike in skupine, ki so jeseni leta 2011 kritizirali Novakovićeve predstave, postavljali pod vprašaj njegov reprezentančni prispevek in se spogledovali z idejo o izbrani vrsti (oziroma vsaj o njeni udarni enajsterici) brez tega nogometaša.

Z argumenti v podobi aktualnih številk jih je mogoče celo razpeti na križ ali zažgati, če vam jih seveda uspe ujeti. Toda ravno tako je z nekoliko manj očitnimi, a vsekakor obstoječimi argumenti mogoče trditi, da se je Milivoje v reprezentanco vrnil neprimerno bolje pripravljen in neprimerno bolj motiviran, potem ko si je tedanje kritike (in večino vsega drugega) zaslužil.

Bil je v slabi formi, tako na klubskem kot na reprezentančnem odru se je spopadal z globoko krizo, Slovenija pa je tedaj imela nekaj (predvsem enega) mnogo bolj razpoloženega napadalca. Vse to drži kot pribito, takratni pomisleki (in večina vsega drugega) so bili upravičeni in seštevek vsega do zdaj zapisanega se zdi kot nalašč za klasične slovenske polemike, tudi za klasične slovenske razprtije. Smo se jim sposobni izogniti?

Sodeč po zapisih in razpravah, ne kaže dobro, zagotovo pa se jim bomo izognili mi in si v popolnosti vzeli zgolj tisto, kar je edino zares pomembno. Oziroma tistega, ker govorimo o trenutno prepričljivo najboljšem slovenskem napadalcu, v čigar predstavah in zadetkih je treba uživati povsem brez bremena preteklosti. In se kljub 35 letom veseliti naslednjih preizkušenj, ki bi Milivoja utegnile še dodatno približati najboljšemu strelcu v zgodovini slovenske reprezentance Zlatku Zahoviću.

Kdo ve, glede na zaostanek osmih zadetkov za rekordno številko 35, glede na aktualni ritem tresenja nasprotnikovih mrež in glede na dve srečanji z najpogostejšim prejemnikom velikega števila golov San Marinom bi ga Novaković kljub častitljivi starosti in kljub velikemu vprašanju, ali bo lahko zraven tudi v naslednjih kvalifikacijah, utegnil najmanj dohiteti že v tem ciklu ali – kar bi bilo za celotno sliko slovenskega nogometa še toliko lepše – na evropskem prvenstvu v Franciji.

ODSKOČNA DESKA ZA TO, KAR PRIHAJA
Kar zadeva Novakovićevo pripravljenost še naprej prihajati z Japonskega, dvomov ne more biti. "Želim si igrati za slovensko reprezentanco in verjamem, da to dokazujem. Če ne bi bil skrajno motiviran, zagotovo ne bi prihajal, tako pa pridem z največjim veseljem," je poudaril že nekajkrat in celo namignil na to, da mu ne bi bilo težko preleteti celotne Azije ter velikega dela Evrope tudi za nastope na prijateljskih tekmah. Z njimi bi bil verjetno rekordu še nekoliko bližje, a glede na utrujenost garaških nog je dogovor med igralcem in selektorjem zagotovo najboljša pot, pri kateri bi moralo ostati.

Kakorkoli že, Milivoje nastopa z zanosom, s kakršnim se ne more pohvaliti marsikateri deset let mlajši nogometaš, ob tem pa se lahko pohvali z izjemno formo, za katero velja nekaj zelo podobnega. V klubu Shimizu S-Pulse mu gre vse kot po maslu, v deželi vzhajajočega sonca se je že tako prerodil, zdaj pa je našel še idealno okolje, ki ga je malodane pomladilo oziroma ga v določenih pogledih celo dejansko je. Zadeva temu primerno, svoje izjemne forme pa se je zagotovo zavedal že v Talinu, zaradi česar je bilo njegovo razočaranje ob skrajno sterilni zvezni vrsti še toliko večje.

Zagotovo je bil prepričan, da bi že ob eni pravi žogi zadel estonsko mrežo, vsekakor pa je tudi brez tega pred dobrim mesecem dosegel zelo pomemben zadetek. Njegov iskren medijski nastop, v katerem je soigralce nedvoumno okrcal, je bil zagotovo med tistimi elementi, ki so odigrali zelo pomembno vlogo pri spremembah in ki so poskrbeli za oktobrski napredek.

Med drugim za akcije, ki so našega najboljšega strelca spravile v priložnosti, v katerih se ni pustil prositi dvakrat. Tri priložnosti, trije zadetki, dve zmagi. "Ponosen sem na fante, saj smo pri organizaciji napadov igrali bolje kot do zdaj in s tem prišli do zelo pomembnih treh točk," je razmišljal po tekmi v Vilni, preden je ponovno sedel na veliko jekleno ptico. "Ne bomo se še zadovoljili, toda napredek je bil očiten, in to me zelo veseli. Znašli smo se na točki, na kateri smo predvsem potrebovali dvig samozavesti, kar smo zdaj vsekakor dobili oziroma smo si priigrali," je še dodal igralec, ki je tudi na tiskovni konferenci pred nedeljskim srečanjem svojo ekipo pozval, naj začne igrati nogomet, in ki je bil z odzivom zadovoljen.

"Trajalo je sicer nekaj časa, toda nato smo vzpostavili prevlado, izvedli nekaj lepih akcij in si zagotovili zmago, ki bo za nas nekakšna odskočna deska," je uporabil primerjavo, ki je v tem trenutku zagotovo zelo primerna. Tako v kontekstu celotnega preostalega dela kvalifikacij kot v kontekstu naslednje naloge, gostovanja na londonskem Wembleyju.

V zvezi s slednjim je poudaril: "Zdaj si lahko privoščimo oditi v Anglijo odigrat pošteno tekmo brez posebnega pritiska, ob tem pa bomo videli, kakšen rezultat lahko iztržimo. S šestimi točkami bomo proti favoritom skupine sproščeni in morda lahko naredimo kaj odmevnega."