Prave poti in vztrajanje na napačnih

Čeprav gre za izkupiček, ki sam po sebi vzbuja zadovoljstvo in s tekmovalnega zornega kota prinaša mirno nadaljevanje kvalifikacij, nikakor ni mogoče brez zadržkov slediti pregovoru, v katerem oktobrski zmagi preprosto ne smeta zamenjati omenjene živali. Ob izpostavljanju pozitivnih vidikov nespornega jesenskega uspeha je gledanje v zobe preprosto neizbežno in hkrati nujno, če je cilj nadaljnje napredovanje ter boj za kaj več kot praktično neizbežno tretje mesto.

Po porazu v Estoniji smo bili med najbolj kritičnimi in paradoksalno hkrati tudi med tistimi, ki so bili najbolj prepričani o tem, da bo slovenska reprezentanca ob koncu tega kvalifikacijskega cikla zaigrala najmanj v dodatnih kvalifikacijah, če že ne neposredno na evropskem prvenstvu v Franciji. Kar so nekatere oči videle kot napad, je bilo v resnici prepričanje o kakovosti slovenskih nogometašev in o tem, da bo v primeru pravih tehnično-taktičnih popravkov Talin ostal daleč zadaj, medtem ko se bo Pariz približeval. Oktober je našemu septembrskemu razmišljanju dal prav.

Čeprav bo to verjetno priznal le sebi, selektor Srečko Katanec pod potegnjeno črto ni verjel svojim besedam po talinski tekmi, pljunil je v roke in se lotil tako sprememb kot iskanja drugačnih, uspešnejših poti.

Taisti igralci, ki jim septembra ni imel česa očitati, so jih oktobra pošteno slišali (eden od njih je celo ostal brez vpoklica). Taista ekipa, ki je septembra po njegovih besedah opravila brez napake, je oktobra doživela vidne, lahko bi rekli celo korenite spremembe. O taisti taktični postavitvi, ki je bila septembra bojda prava, oktobra ni bilo ne duha ne sluha; niti ob mariborskem poskusu z dvema napadalcema niti ob hitri vrnitvi na sistem z enim.

Taistemu septembrskemu medijskemu pritisku, ki je povzročil toliko hude krvi in ki ga je selektor napadel nekajkrat vključno z nastopom na tiskovni konferenci po tekmi v Vilni, je Katanec dal prav in mu na neki način podlegel. Celo do te mere, da ima verjetno prav športni direktor Maribora Zlatko Zahović, ki je včeraj v enem izmed intervjujev vlogo medijev pri oktobrskem vzponu reprezentance označil kot ključno.

A bili bi nori, če bi se zadovoljili z dosedanjimi spremembami, z do zdaj doseženim in s pozitivnimi stvarmi, s katerimi se lahko po dveh oktobrskih zmagah pohvali slovenska izbrana vrsta. Bili bi nori mi, bili bi nori vi in bil bi nor slovenski strokovni štab.

IZOGNITI SE V ŠIROKEM LOKU
Na primer s povsem drugačno vlogo in podobo Kevina Kampla. "Septembra mu ni bilo lahko, ravno je doživel hud udarec v kvalifikacijah za ligo prvakov in tako psihično kot fizično ni bil pravi," je po nedeljski tekmi v Vilni dejal Katanec in zagotovo v določeni meri zadel žebljico na glavico. Denimo v polovični, kajti hud udarec za Kampla je bil brez dvoma tudi njegov talinski igralni položaj, ki prav tako ni bil pravi.

Nadalje se ne moremo zadovoljiti z najbolj svetlo točko oktobrskega dviga, ki jo je kajpak treba postaviti še pred Kampla, kar smo s povsem ločenim obravnavanjem strelca vseh treh slovenskih zadetkov Milivoja Novakovića na naslednjih dveh straneh vsekakor tudi storili. Enako pa, kar zadeva (ne)zadovoljitev, velja tudi za tretji in četrti izrazito pozitiven vidik, ki sta v največji meri ekskluzivna zasluga selektorja.

Če so mnoge spremembe prišle na način, ki ga Katanec nikoli ne bo priznal na glas, so spremembe ali odsotnost njih na teh dveh področjih prišle na način, ki ga mi na glas priznamo njemu. Eni taki potezi je ime Nejc Pečnik, gre za nedeljski zadetek v polno in le želimo si lahko, da ga bo selektor znal nadgraditi.

Odločitvi v obrambi, ki na dveh tekmah ni prejela zadetka, pa sta bili prav tako več kot le pravi; Branko Ilić je bil na mestu poškodovanega Mirala Samardžića odlična poteza, enako pa velja za vztrajanje pri Andražu Struni na levem boku. Naj se nam njegova nova pričeska zdi še tako neposrečena, v dovolj veliki meri nas je prepričal s precej pomembnejšimi elementi nogometne igre in v primeru ponovne odsotnosti Bojana Jokića bi mu ob naslednji priložnosti tudi mi dali prednost pred Mitjo Vilerjem.

Le zakaj bi a priori vztrajali pri nečem, kar bi na tej točki predstavljalo tiščanje glave v pesek in trmasto nepripravljenost priznati, da je imel prav nekdo drug? S tem bi pravzaprav počeli nekaj, čemur v zgodbi o slovenski izbrani vrsti najbolj nasprotujemo in čemur bi se morali v širokem loku izogibati vsi po vrsti.

ABSURDNOST BREZ KANČKA DVOMA
Iskanje pravih poti je na tak ali drugačen način, s takim ali drugačnim poslanstvom naloga vseh nas, ki smo v slovenski nogomet vključeni bolj ali manj neposredno. Nekaj smo jih bodisi s skupnimi močmi bodisi vsak posebej že našli, pa naj smo jih drug drugemu priznali ali ne. Vsi skupaj pa moramo bežati ravno od trmastega vztrajanja na napačnih poteh, ki vodijo v večje težave.

To velja za nas in to velja zanj, za selektorja. Ena od takih poti je zagotovo iskanje konflikta, ki v resnici ne obstaja in ki ga Katanec proizvaja umetno. Morda s svojo osebnostjo iz njega črpa motiv in navdih, to bi bilo mogoče razumeti. A celo v tem primeru je s svojo nesmiselnostjo, celo absurdnostjo škodljiv. O absurdnosti pa ne more biti dvoma, kajti ne le da slovenski mediji z domačo reprezentanco simpatizirajo po nacionalnem ključu, bolj kot karkoli jih prodajajo njeni uspehi in si jih posledično želijo tudi s poslovnega zornega kota.

Tako kot ne more biti dvoma o absurdnosti v zadevi Andraž Kirm, iz katere je selektor naredil afero, ki lahko zgolj škoduje – v prvi vrsti igralcu. "Moram izpostaviti njegovo enkratno predstavo, ki mu je uspela v trenutkih, ko je bil pod velikanskim pritiskom zelo ostrih kritik. Pokazal je, kako izjemen igralec je, pa čeprav igra na Cipru," je z dodatnim iskanjem konflikta na neki drugi osi Katanec večkrat poudaril v nedeljo zvečer in to počel povsem po nepotrebnem.

Celo če bi šlo za najboljšo individualno predstavo sezone, bi bilo početje povsem zgrešeno. In je še toliko bolj, ker Andražev nastop ni bil nič posebnega in ker imajo popolnoma prav vsi tisti, ki bi dali prednost neskončno razpoloženemu ter tako zelo nevarnemu Dejanu Lazareviću.

Nadaljnje vztrajanje pri tem, da Kirm udarni enajsterici Slovenije koristi bolj kot eden najhitrejših igralcev v Evropi, je približno nekaj takega kot nadaljnje vztrajanje pri v Estoniji predvsem nesrečnem, v Litvi pa neoprostljivo nespretnem Daliborju Stevanoviću v vlogi partnerja nezamenljivega, nepogrešljivega Jasmina Kurtića. Ali pa vztrajanje pri nerešenem, nepojasnjenem vprašanju Josipa Iličića, ki ob neprepričljivi igri kljub šestim točkam ne sme utoniti v pozabo in ne sme postati še en trmast a priori.