Nismo si upali igrati proti estonskemu golu

Kdaj pa kdaj na kaki tekmi do njega preprosto ne pride dovolj žog, da bi lahko vrednotili njegov prispevek, kar pa se v primeru nogometašev na drugih igralnih položajih zgodi zelo redko. A se v ponedeljek v Talinu vendarle je. Po enakem ključu po srečanju Slovenije in Estonije ni mogoče oceniti edinega pravega slovenskega napadalca Milivoja Novakovića, je pa zato mogoče z najvišjimi ocenami oceniti njegov besedni nastop po koncu tekme.

"Na eni strani drži, da smo v veliki meri nadzirali dogajanje na igrišču, toda na drugi strani se nismo spravili niti v eno pravo priložnost, zaradi česar je bilo to nadziranje skorajda brezpredmetno. Na igrišču smo navidez prevladovali, a prav tako je res, da si nismo upali igrati v smeri proti estonskemu golu," so besede, ki so takoj predstavljale pravo resnicoljubno osvežitev v zadušljivem razglabljanju o neizkoriščenih slovenskih priložnostih, dobri, a neučinkoviti igri in podobnem.

Igra naše izbrane vrste je bila vse prej kot dobra, priložnosti v njej preprosto ni bilo in na srečo si je nekdo temu neprebavljivemu bobu vendarle upal reči neprebavljiv bob. Prav glagol upati je pri tem ključen, saj je njegovo pomanjkanje v igri Slovenije poskrbelo za brezplodno mučenje žoge, ki bi se s pravo priložnostjo lahko končalo le po neverjetnem naključju, z zadetkom pa nikakor.

Pravi božji dar pa je dejstvo, da je ta glagol prišel (in to večkrat) tudi iz ust našega najbolj izkušenega reprezentanta ter da ni ostalo pri nečem, kar bi lahko izzvenelo kot zgrešeno novinarsko blatenje nečesa domnevno povsem sprejemljivega, če ne celo dobrega. "Moramo si upati precej več, tokrat smo si upali premalo. Imeli smo posest, toda igrali smo prepočasi in preveč v širino, morali bi si upati s poskusi skozi sredino, a teh ni bilo od nikoder. Če si žogo le podajaš vzporedno od enega do drugega, ne moreš priti nikamor. Žogo je treba odločno vzeti in poskusiti kaj mnogo bolj pogumnega," bi si 35-letni napadalec za povedano zaslužil aplavz, žebljico na glavico pa je zadel tudi z nadaljevanjem v podobnem tonu.

Z nadaljevanjem, na katerega bi bil ponosen vsak najboljši nogometni analitik, vsak najboljši komentator. "V vlogi nogometaša je nehvaležno ocenjevati, zakaj neki sistem igre ni izdelal dovolj nevarnih položajev in zakaj v konico napada ni prišlo dovolj žog. Lahko pa rečem, da proti kompaktnemu nasprotniku, ki zahteva specifičen način igre, v resnici nismo poskusili s pogumnejšimi rešitvami. Če ne poskusiš igrati vertikalno, če ne poskusiš žoge spraviti skozi tekmečevo zadnjo vrsto, potem je skorajda nemogoče priti do nevarni položajev in do priložnosti."

Nobeno naključje ni, da so izjave, ki jih na tem mestu verjetno niste prebrali prvič, postale malodane uspešnica med slovenskimi nogometnimi navdušenci. Sredi zatiskanja oči in zatekanja k povsem zgrešenim ocenam dogajanja na igrišču so prišle kot svetel dokaz, da je tekmo na enak način kot ogromen del slovenske javnosti videl vsaj eden od njenih akterjev oziroma da si je vsaj eden upal (pa smo spet pri tej besedi) to videnje predstaviti na glas.

ČASA DOVOLJ, TEKEM DOVOLJ, TODA
"Ne bom govoril o tem, ali je bolje igrati z enim napadalcem ali z dvema. Sposoben sem igrati na oba načina in igram tako, kot od mene zahteva selektor. Je pa dejstvo, da bi ob drugačni igri število napadalcev bilo precej manj pomembno. Če bi si upali in če bi prihajale odločne žoge skozi sredino, bi bilo povsem drugače. Tako kot bi bilo drugače, če bi si upali prodreti, odigrati eden na enega in se v priložnosti spraviti na tak način," je na to temo še dodal Novaković in postavil idealno izhodišče za ukvarjanje z vsem tistim, kar je bilo v ponedeljek tako zelo slabo in zaradi česar je Slovenija ob obupni predstavi doživela poraz.

Pozor, za naše ukvarjanje, Novaković se kot pravi profesionalec ni spuščal v ukvarjanje s posamezniki in nikar ga ne obtožite tega. Da takega Kevina Kampla v Salzburgu, kjer igra povsem drugače, ne bi gledali prav dolgo, pravimo mi. In dodajamo, da je bil trenutno najboljši slovenski nogometaš na eni strani med tistimi, ki si niso upali, na drugi strani pa je bil preveč zadušen v zvezni vrsti, ki je bila videti kot zvezna vrsta na mizi za ročni nogomet.

V njej se je slabo znašel tudi Josip Iličić, Jasmina Kurtića smo videli že na precej bolj primernem igralnem položaju in bi ga radi ponovno videli tam, treba pa je najti tudi prave vloge za Valterja Birso, preveč odrezanega Tima Matavža in nekoliko pozabljenega Dejana Lazarevića.

Paradoksalno je bil vsaj v določeni meri pozitivna potrditev pravega človeka na pravem položaju le izključeni Dalibor Stevanović, ki je kot sicer najboljši slovenski mož na igrišču po neumnosti plačal ceno prevelike nervoze. Vse to pa so lahko temelji za gradnjo oktobrske ekipe, ki bo morala biti drugačna in katere nastopa bi že lahko bila ključna.

"Pristop bo moral biti na še višji ravni, vsi skupaj bomo morali dati od sebe še precej več in z nogami na realnih tleh trdo delati. Časa je še dovolj, tekem je še dovolj, toda morali bomo biti pravi, kar tokrat nismo bili. Morali bomo imeti ideje in si jih upati uporabiti na igrišču," prihodnji mesec in z njim Švico ter Litvo pričakuje Novakovič ter dodaja: "Verjamem, da bo sčasoma bolje oziroma da bo bolje že oktobra. Mora biti. Zdaj smo slabe volje in zadeve moramo prespati, toda resnično mislim, da se bomo znali naučiti iz svojih tokratnih napak, pokazati precej več in stopiti na pravo pot. Vse je še v igri, izgubljenega ni prav nič, a zdaj moramo začeti jemati, kar se ponuja."

In vnovič bi bila kakršnakoli dodatna beseda le parafraziranje zadetka v polno.