Če bi Slovenija na kateremkoli drugem igralnem položaju imela dva tako izjemna posameznika evropskega (če ne kar svetovnega) formata, bi se zagotovo našla rešitev, s katero bi v izbrani vrsti lahko igrala oba. Dva napadalca? Ni problema, četudi bi šlo za igralca zelo podobnega tipa, bi ju kot zvezdnika Interja in Atletica morali uporabljati skupaj.
Selektor Srečko Katanec v takem položaju preprosto ne bi imel druge izbire. Dva vezista? Nič lažjega. Dva osrednja branilca? Prav tako. Dva leva bočna branilca? Celo če bi imeli zvezdniško podvajanje v tako konkretni podobi, bi enega od njiju pač priložnostno premikali bodisi na nasprotni bok bodisi v zvezno vrsto, o tem ste lahko prepričani.
Ko gre za dva vratarja, pa je rebus preprosto nerešljiv. V tej vlogi ima lahko ekipa naenkrat na igrišču le enega igralca, tako pravi samoumevno nogometno pravilo, ki ga ni mogoče spremeniti in katerega sprememba bi seveda bila v vseh pogledih nesmiselna na žalost marsikaterega čuvaja mreže, ki se zaradi specifičnosti igralnega mesta znajde v nehvaležnem položaju, in v našem primeru na žalost novopečenega člana španskega prvaka.
"Kar zadeva začetno enajsterico, se bom odločil po treningih. To pa ne velja za vratarja, saj lahko že zdaj povem, da je prvi vratar Samir Handanović," je že ob objavi seznama pred natanko tednom dni dejal Katanec in s tem povedal nekaj najbolj logičnega, normalnega, ustaljenega.
RAZUMETI, SPREJETI, ČAKATI
Že tako ali tako je lahko v začetni enajsterici le en vratar, menjave na tem položaju so izjemno redke, za nameček pa trenerji tudi razumljivo radi vztrajajo pri enem čuvaju mreže in ga v svojih ekipah po navadi zamenjajo le v skrajni sili.
Slovenski selektor pri tem ni nobena izjema, razlogov za tako obnašanje ogromne večine strategov pa je več. Z dejstvom, da se na novega vratarja izjemno težko prilagodi celotna ekipa, se šele začnejo. Ob dejstvu, da je Handanović eden najboljših mož svojega poklica na stari celini in da je star šele (za vratarja je ta beseda povsem na mestu) 30 let, Oblaku torej resnično ni lahko.
Da bi bila mera polna, se je po zvezdniški sezoni v udarni enajsterici Benfice v popolnem neskladju s 16 milijonov evrov vrednim prestopom zapletlo tudi na klubskem prizorišču. Poškodba je Janu vzela nekaj pripravljalnega obdobja, v tem času pa je čudodelni trener Diego Simeone dokončno vzljubil vratarja, ki je prav tako to poletje prišel na njegovo izrecno željo.
Miguel Angel Moya je postal zacementiran prvi čuvaj mreže Atletica, Oblak pa sedi na klopi, od koder bo spremljal tudi ponedeljkovo srečanje v Talinu. Smola, naključje, vratarska usoda; zadevo lahko pripišete kateremukoli od naštetih dejavnikov ali njihovi kombinaciji. A tako pač je in s tem se mora mladenič sprijazniti. Predvsem pa mora položaj razumeti, ga sprejeti kot tipično vratarskega in potrpežljivo čakati na drugačne, zanj boljše čase.
NE DODATI, NE UGOVARJATI
"V nogometu je včasih tako, še posebej če si vratar. Nekaterih stvari preprosto ne moreš narediti čez noč, sploh na tem igralnem mestu. S tem se moram sprijazniti," je videti, da gre 21-letniku to dobro od rok.
"Kar zadeva klub, v veliki meri plačujem ceno za izpuščen del priprav. Na novo okolje sem se sicer odlično privadil, toda poleti sem bil nekaj časa poškodovan in pri vratarjih je pač tako, da nato težko prideš nazaj v udarno enajsterico. Na tem položaju sva v klubu dva novinca, Moya je dobro izkoristil priložnost, jaz pa moram pridno delati naprej in čakati na svojo," je iz tona njegovega glasu mogoče razbrati, da mu ni lahko, a je odločen, da se bo z dnevi sedenja spoprijel kot pravi profesionalec.
"Seveda si želim igrati, a na prvem mestu so ekipa in trenerjeve odločitve. Treniral bom po svojih najboljših močeh, prej ali slej bo napočil tudi moj trenutek," poudarja s pravim odnosom in se zaveda, da je čas na njegovi strani tudi v izbrani vrsti.
Čeprav se hkrati zaveda, da bi v zanj najslabšem primeru lahko trajalo več let in da bi v tem času tako kot do zdaj utegnil pobirati zgolj drobtinice. "Selektor je povedal vse, nimam česa dodati. In tudi ne morem ugovarjati, saj je Samir izjemen vratar, ki že vrsto let brani reprezentančni gol. Za zdaj sem tukaj, da treniram in pomagam po svojih najboljših močeh ter da sem po potrebi pripravljen za odhod na igrišče," v glasu ni manjkalo grenkobe, a so besede vseeno zvenele iskreno. Kot rečeno, Janu ni lahko, a šampioni so šampioni tudi v takih okoliščinah.
