Götze nemški junak

Natanko 84 let po začetku prvega svetovnega prvenstva je nemška izbrana vrsta s finalom že dvajsetega po vrsti sicer opravila nekoliko manj prepričljivo od pričakovanj, a vseeno prišla do prvega naslova najboljše na svetu po letu 1990. Argentinci so na zelo razgibani tekmi zapravili marsikaj, nato pa je po dolgotrajnem izidu 0:0 srečanje v 113. minuti odločil rezervist Mario Götze.

Nemčija - Argentina 1:0 (0:0, 0:0) - po podaljšku

Rio de Janeiro - Stadion Maracana. 74.738 gledalcev. Glavni sodnik: Nicola Rizzoli (Italija).

Strelec: 1:0 Götze (113).

Nemčija: Neuer, Lahm, Hummels, Boateng, Höwedes, Kramer (od 31. Schürrle), Schweinsteiger, Özil (od 120. Mertesacker), Kroos, Müller, Klose (od 88. Götze). Selektor: Joachim Löw.

Argentina: Romero, Zabaleta, Garay, Demichelis, Royo, Biglia, Mascherano, Perez (od 86. Gago), Lavezzi (od 46. Agüero), Higuain (od 78. Palacio) , Messi. Selektor: Alejandro Sabella.

Rumeni kartoni: Schweinsteiger (29), Höwedes (34); Mascherano (64), Agüero (65).

Rdeči kartoni: -

Le redko se zgodi, da se v urah pred začetkom tako zelo pomembne tekme, večina navijačev giblje v nasprotni smeri stadiona. Tokrat je bilo tako. V nasprotni smeri je šlo celo nekajkrat več ljudi z obeležji ene od udeleženk finala, kot se jih je na tak ali drugačen način pomikalo proti severu Rio de Janiera, kjer stoji sloviti stadion Maracana.

Prišlo je pač desetkrat več Argentincev, kot je bilo argentinskih vstopnic in velika množica se je morala zadovoljiti s spremljanjem tekme na katerem od velikih platen, v tem primeru predvsem na sloviti Copacabani. Prizori so bili zaradi tega precej nenavadni in nič ni čudnega, da so z obale poročali o precej boljšem vzdušju od tistega, ki se je ustvarilo okoli stadiona. Jasno, pa tudi še mnogo manj izenačenem, kajti medtem ko so na prizorišču tekme Nemci še nekako držali korak z nekoliko številčnejšimi in občutno glasnejšimi Argentinci, je bilo dobrih deset kilometrov južneje vse skupaj videti, kot da bi središče Buenos Airesa prestavili na neskončno peščeno plažo.

A če je po mestu odmevala argentinska pesem in če so bili modro-beli v tem pogledu v veliki prednosti, je bil ves ta čas v večinoma argentinskem zraku prisoten močan nemški občutek, da je druga udeleženka finala v občutni prednosti po nekem drugem, zagotovo pomembnejšem kriteriju.

Bolj kot se je bližala tekma, bolj izrazita se je zdela vloga favorita ekipe, ki je rasla skozi celotno prvenstvo in ki je do finala prišla s podobo, ki ji je v očeh nekaterih ne glede na specifičnost ter nepredvidljivost nogometa skorajda zagotavljala naslov. In Nemci so se v skladu s tem tudi postavili na igrišče in vzpostavili prevlado kljub dejstvu, da so morali tekmo začeti brez odličnega Samija Khedire, ki se je poškodoval na ogrevanju.

Daljša obdobja so držali žogo na polovici nasprotnika, a vendarle je Argentina tista, ki bi morala povesti. Medtem ko so njeni navijači na tribunah bili bitko s sovražno razpoloženimi Brazilci, je eden najboljših igralcev prvenstva Toni Kroos želel vrniti žogo vratarju, a je pozabil na Gonzala Higuaina in ga spravil v idealno priložnost. Nemce bi na tej točki pretirana samozavest lahko stala izjemno drago, toda napadalec Napolija je streljal, kot da se je prvič v življenju znašel v tej vlogi. Nekaj minut pozneje je bil precej bolj natančen, a kaj ko je bil v nedovoljenem položaju.

Nevarne protinapade pa bi Argentina lahko kronala še enkrat, ko je praktično na golovi črti rešil Jerome Boateng. Na drugi strani so Evropejci končno zapretili s priložnostjo Andreja Schürrleja, ki je vstopil namesto poškodovane Khadirove zamenjave Christopha Kramerja, predvsem pa jim je to uspelo v 46. minuti. Takrat je po kotu v kazenskem prostoru do strela prišel Benedikt Höwedes, a je iz neposredne bližine z glavo zadel le vratnico.

Po kriteriju priložnosti bi tako po prvem polčasu lahko govorili o izenačenju, redni del tekme pa so zagotovo dobili Južnoameričani, kajti že takoj po odmoru je sam pred vrata prišel njihov prvi zvezdnik Lionel Messi, a je za las zgrešil.

Drugi polčas je bil precej mirnejši od prvega, ves čas je nekako napovedoval podaljške in jih tudi napovedal. V njih je tisti občutek o skoraj zagotovljenem nemškem naslovu odšel še dlje od realnosti, ko je po novi napaki obrambe še eno veliko argentinsko priložnost zapravil Rodrigo Palacio. Toda Nemčija je do naslova prišla po nekem drugem ključu, po tistem vztrajnostnem. Ko so že vsi razmišljali o enajstmetrovkah, je lepo žogo z leve strani dobil Götze, se odlično znašel in z lepim strelom premagal Sergia Romera. Za večnost, za nesmrtnost, za četrti nemški naslov.