Blaž Slišković, Dušan Bajević, Sergej Barbarez, Ivan Ćurković, Vahid Halilhodžić, Anel Karabeg, Goran Jurić, Predrag Jurić, Sead Kajtaz, Meho Kodro, Enver Marić, Boro Primorac, Vladimir Skočajić, Semir Tuce, Franjo Vladić, Džemal Hadžiabdić, Mili Hadžiabdić ...
Starejši in ljubitelji nogometa srednjih let na sončni strani Alp jih zelo dobro poznajo oziroma se jih gotovo spomnijo. Na nekdanjem jugoslovanskem prvoligaškem prizorišču so vsi pustili svoj pečat, v
Mostarju pa imajo prav poseben status.
Ni kaj, mesto ob Neretvi, ki se bohoti z znamenitim mostom, se lahko pohvali tudi s številnimi zares izjemnimi nogometaši, kar Mariborčanom vsekakor mora biti v opozorilo, toda vsi našteti imajo še eno skupno lastnost. Nikoli niso branili barv torkovih tekmecev vijoličastih, ampak so legende mestnega tekmeca
Veleža. Iz preprostega razloga, ker Zrinjski takrat ni deloval, saj je bil po drugi svetovni vojni zaradi močnih nacionalističnih prepričanj prepovedan, znova je zaživel leta 1992. In vse od takrat do danes eno ime ostaja neprekosljivo - Luka Modrić.
V Zrinjskem so zelo ponosni, da je bil njihov član, še bolj pa na to, da je v Mostarju eksplodiral in nase opozoril širšo javnost. Zrinjski ga je izstrelil v orbito. Bilo je v sezoni 2003/04, imel je status posojenega igralca Dinama, in čeprav je imel šele 18 let, je bil eden od najboljših igralcev bosansko-hercegovske lige.
Ni jih malo, ki so prepričani, da je bil to celo eden od ključnih trenutkov v karieri aktualnega nogometaša Reala, za katerega je zaslužen predvsem trener Stjepan Deverić, ki je vztrajal pri prihodu svojega varovanca iz mladinske ekipe maksimirskega kluba. Vse ostalo je znano, začel se je vzpon Luke Modrića, v Zrinjskem pa so se razveselili tudi njegovega prestopa v Madrid, saj jim je pripadlo 175 tisoč evrov.
