V osnovi Rio de Janiero prinaša povsem drugačen finale kot pred štirimi leti Johannesburg in nogometni zrak polni s povsem drugačnimi pričakovanji. Boljšimi? Slabšimi? Manj ali bolj dramatičnim? Pač drugačnimi, to je edina univerzalna in splošno sprejeta oznaka, vse ostalo je stvar okusa, o katerem se že po definiciji ne razpravlja, kaj šele polemizira.
Na stadionu Maracana se bosta zvečer po slovenskem času udarili reprezentanci dežel, ki dobro poznata občutek ob stanju na vrhu sveta in ki na seznam zmagovalcev ne bosta dodajali nekih novih imen, temveč ga bosta skušali vsaka po svojem okusu prikrojiti precej višje, morda celo tik pod vrhom.
Pred natanko štirimi leti smo čakali novega svetovnega prvaka v pravem pomenu te besede. Ne le novega zato, ker je v tej vlogi pač nadomeščal zmagovalca svetovnega prvenstva iz leta 2006, temveč novega v absolutnem pogledu. Ne Španija ne Nizozemska se še nikoli prej nista zavihteli na vrh svet in kajpak je bilo kristalno jasno, da bo ne glede na vse eni od njiju končno uspelo. To dejstvo je finalu dajalo nekaj posebnega, nekaj že skoraj pozabljenega, nekaj zelo pristno prvinskega.
Naj bo ugotovitev o tem, da prvega (česarkoli pač) ne pozabiš nikoli, še tako skrajno obrabljena, se v njej skriva ogromno resnice, ki marsičemu daje dodatno dimenzijo. Tako je bilo tudi z obračunom na stadionu Soccer City, tako je bilo tudi z južnoafriškim deviškim žarom, ki ga je bilo tako zelo čutiti v pričakovanju velikega finala in na sami tekmi. Ta žar tokrat manjka, o tem ne more biti nobenega dvoma.
Vprašanje posameznika in njegovega že omenjenega okusa pa je, kaj smo dobili, bomo dobili oziroma imamo namesto njega. Več ali manj, boljše ali slabše? Mi bomo ostali pri drugače, in to v najboljšem mogočem pomenu te besede. Potem ko smo neizmerno uživali v deviškem žaru finala pred štirimi leti, se bomo znali prepustiti tudi dotikom izkušenih ljubimcev s skupno petimi naslovi svetovnih prvakov. Potem ko smo znali videti vso privlačnost iskanja povsem novega, to privlačnost sicer pogrešamo, a z navdušenjem pozdravljamo krojenje precej višjih sfer večne lestvice, ki je v marsikaterem pogledu nedvomno manjkalo pred štirimi leti.
Kot rečeno, gre za pisanje zgodovine drugačne vrste, gre za rošade tik pod vrhom, na katerem bo kljub polfinalnemu polomu epskih razsežnosti s petimi naslovi ostala gostiteljica prvenstva Brazilija.
Njene sanje o šestem in hkrati prvem na domačih tleh so se razblinile v sončni prah, vsaj prvega mesta na večni lestvici pa ji (za zdaj še) ne more vzeti nihče.
Nemčija lahko postane druga reprezentanca, ki bi se ji povsem približala. Italiji je to uspelo s četrtim naslovom leta 2006, Nemcem pa bi po zapravljeni priložnosti za izenačenje na vrhu, ki so jo imeli še štiri leta prej, na korak do zgodovinsko najboljših lahko uspelo priti danes, ko bodo svoj četrti naslov lovili na njenem dvorišču.
To bi bil zagotovo velik premik v nemški nogometni (samo)zavesti, popolnoma enako velja za premik, ki bi ga naredila Argentina, če bi se z Nemčijo izenačila pri treh naslovih svetovnega prvaka, če bi se povsem približala Italiji in če bi prvič po letu 1986, ko ji je prišla tako zelo blizu, ponovno vsaj približno vzpostavila stik z največjo rivalko.
Najmanj nos, morda še kaj
Z zelo pomembnim dodatkom, in sicer z dejstvom, da bi do naslova prišla v Riu de Janeiru, kar z zornega kota brazilsko-argentinskih nogometnih odnosov zagotovo šteje (vsaj) dvojno. Hkrati pa zgodba o nemško-argentinskih izkušenih ljubimcih ni le zgodba o reprezentancah, ki se bosta po današnjem obračunu v vsakem primeru lahko pohvalili s šestimi lovorikami vseh nogometnih lovorik.
Gre tudi za povsem neposredno primerjavo teh dveh izbranih vrst na finalnih obračunih, ki bo z današnjim dnem dobila prav posebno, edinstveno mesto v nogometnih analih.
V 84 letih svetovnih prvenstev še ni bilo ekip, ki bi se za naslov najboljše pomerile trikrat, za nameček pa prvi s takim dosežkom na današnji obračun prihajata v slogu ekip v športih, v katerih najboljšega določa seštevek zmag na več tekmah. Nekateri igrajo na štiri dobljene, nekateri na tri, Argentinci in Nemci pa so svoj dvoboj že takoj po oblikovanju današnjega finala razglasili za dvoboj na dve dobljeni.
Leta 1986 je zmagala Argentina, leta 1990 Nemčija, in čeprav smo na tretjo tekmo morali čakati nekoliko dlje, kot je to običajno, bomo danes dobili nekakšnega skupnega zmagovalca očitno največje klasike mundialskih finalov.
V tem pogledu gre torej celo za najbolj izkušena ljubimca, in čeprav različne poglede dopuščamo z vso odprtostjo tega sveta, se resnično zdi, da protiutež johannesburškemu čakanju svežega, novega, razdevičenega ne bi mogla biti bolj primerna. In kaj bo v vsej nehvaležnosti napovedovanja razpletov tekme te vrste prinesel dvoboj natanko štiri leta po tistem, ki je prvič v zgodovini okronal špansko izbrano vrsto.
Kot smo nekajkrat izpostavili že v prejšnjih dneh, se ni mogoče znebiti občutka, da ima obračun opaznega, če ne celo izrazitega favorita. Favorita za naslov svetovnega prvaka, za zmago 2:1 v seriji na tri dobljene tekme in za zgostitev na vrhu večne lestvice oziroma tik pod njim.
In če ga do zdaj še niste poznali oziroma niste poznali našega pogleda, vam ga je zadnji podatek razkril, še preden smo dejansko zapisali ime Nemčija. Ni dvoma, ob pogledu na možnosti za današnji uspeh nemška izbrana vrsta naprej moli najmanj nos, če ne še kakšnega dela telesa, ta občutek pa izhaja iz praktično vsega, kar smo videli na tem svetovnem prvenstvu, a tudi iz sistematičnega razvoja reprezentanc v zadnjih letih.
Nevarnost prezgodnjega in prepoznega
Nemčija je na brazilskih zelenicah sicer imela svoje težave, mimo tega nikakor ne moremo. Spomnite se srečanja z Gano v skupinskem delu, ko jo je poraza verjetno rešila le neverjetna sebičnost Jordana Ayewa. In predvsem se spomnite obračuna osmine finala z Alžirijo, ki bi kaj lahko postregel z veliko senzacijo, če vratar Manuel Neuer ne bi uprizoril ene najboljših branilskih predstav na tem turnirju.
Skratka, Nemci nikakor niso bili brezhibni, celo daleč od tega. Toda pod potegnjeno črto so pokazali zelo veliko, predvsem pa so ves čas rasli in najprej proti Franciji ter nato še posebej proti Braziliji pustili vtis, kakršnega po navadi puščajo svetovni prvaki. Za nameček je vse skupaj neko logično nadaljevanje navdušujočega razvoja v obdobju od domačega svetovnega prvenstva leta 2006, praktično edini pomislek pri tem pa je možnost, da so tako ta razvoj kot nemški nastopi na brazilskem mundialu prišli do prezgodnjega vrhunca.
Neverjetna zmaga s 7:1 nad gostitelji turnirja bi to nedvomno lahko bila in prepričani smo, da bi s tako ekstremnim dosežkom ter posledičnimi čustvi marsikdo imel velike težave. Toda če kdo, potem bi se Nemci utegnili znati zadržati. Saj veste, izkušeni ljubimci to tako ali tako znajo, prezgodnji vrhunci so bolj v domeni deviškega žara, pa še nemška miselnost nikakor ni naklonjena predčasnemu slavju.
Morda ste dobili občutek, da so se mu prepustili navijači ter mediji, in verjetno vas ta občutek ne vara. Toda lahko vam zagotovimo, da so bili igralci že nekaj minut po zmagi za anale videti, kot da se ni zgodilo še nič in da se mora tisto pravo šele zgoditi. Če je tako tudi dejansko stanje, potem bo danes elf izjemno težko ustaviti oziroma ga lahko ustavi le Argentina, kakršne na tem svetovnem prvenstvu prav gotovo še nismo videli.
Čeprav so se prebili vse do finala, se nogometaši v modro-belih dresih niso niti približali svojemu vrhuncu. Če so ga znali prihraniti za konec in če bo vključeval predstavo prvega zvezdnika Lionela Messija, ki bo najmanj podobna najboljšim iz skupinskega dela, morda pa celo tistim iz najlepših časov pri Barceloni, potem bi utegnili videti povsem enakovreden obračun in morda celo veliko argentinsko slavje sredi Brazilije.
Če tega vrhunca ne bo in če bo južnoameriški izkušeni ljubimec ostal le pri do zdaj videnem božanju z občasnim malo globljim poljubom, pa se bo dežela sambe v vsem svojem ponižanju izognila vsaj prizorom rivalskega rajanja na svojem stadionu, svojih ulicah, svojih plažah.
