V avtomobilih za evropski trg tega morda sploh še niste opazili, naše okolje in navade so namreč povsem drugačni kot na drugi strani Atlantskega oceana, zato znamenite ameriške nalepke tukaj komaj poznamo. O kakšnih nalepkah govorimo? Z njimi so označena vzvratna ogledala, služijo pa tipično ameriškemu opozarjanju na eno od zadev, ki so v Evropi bolj kot ne samoumevne. "Objekti v ogledalu so bližje, kot se zdijo," se glasi zakonsko predpisan napis, ki je v ZDA in Kanadi del popularne kulture in razširjen približno do te mere, kot so med Britanci in obiskovalci njihove prestolnice razširjena znamenita opozorila drugačne vrste na londonski podzemni železnici.
Za nameček pa je še bolj zaslovel v prvi polovici devetdesetih let, ko ga je v naslovu ene od svojih uspešnic parafraziral mehki roker Meat Loaf. "Objekti v ogledalu se zdijo bližje, kot so," prepeva dobrodušni teksaški orjak, originalen zapis na ameriških in kanadskih avtomobilih ter pevčeva parafraza pa sta kot nalašč za ponazoritev dogajanja v španskem prvenstvu. S to razliko, da je bila na Pirenejskem polotoku najprej aktualna Meat Loafova različica, zdaj pa je še kako aktualna originalna verzija, ki jo na vsakem vzvratnem ogledalu severnoameriških jeklenih konjičkov zahtevajo zakoni obeh tamkajšnjih držav.
Ko je Real ob vstopu v leto 2015 pogledal v vzvratno ogledalo, Barcelona ni bila daleč. Točkovna razlika je bila minimalna, po tej logiki se je pritisk zdel precejšen, toda resnica je bila povsem drugačna. Ne le da je kraljevi klub na lestvici vodil s tekmo manj in je imel po tej logiki priložnost za povišanje prednosti, ponos Katalonije se je v ogledalu nedvomno zdel bližje, kot je bil v resnici, tudi po mnogih drugih kriterijih. V prvi vrsti po kriteriju igre in po kriteriju splošne podobe, ki sta bili preprosto neprimerljivi.
Medtem ko Barci nikakor ni steklo in se je pošteno spotila za vsako točko, je beli balet po uvodnem zaostanku šestih točk svojo smrtno sovražnico dohitel in prehitel s predstavami, pred katerimi je klobuk snel ves nogometni svet. Saj se spomnite, Real je nastope v koledarskem letu 2014 zaključil z 22 zaporednimi zmagami v vseh tekmovanjih in je večino tega obdobja deloval, kot da ga sploh ne bo mogoče ustaviti. Povišanje (morda celo odločilno povišanje) prednosti se je zdelo le vprašanje časa, in čeprav je aktualni evropski prvak nato nastope po božično-novoletnih praznikih začel s presenetljivim porazom v Valencii, je bila katalonska podoba v ogledalu še vedno videti bližje, kot je bila v resnici.
Pravzaprav se je splošna ocena glasila, da se je v resnici še bolj oddaljila, kajti leto 2015 se je za Barcelono seveda začelo s katastrofalno predstavo in porazom v San Sebastianu ter tudi s posledičnimi nesoglasji, ki so nakazovala veliko institucionalno krizo in ob katerih so mnogi navijači ponosa Katalonije že sklonili glave. Vdanost v usodo se je zdela neizbežna, kajti poslovil se je športni direktor, pod plazom ostrih kritik se je znašel trener Luis Enrique, njegovo sobivanje s prvim zvezdnikom Lionelom Messijem se je zdelo nemogoče, za nameček pa se je zgodila še napoved predčasnih volitev, ki bi vse skupaj morala dodatno poslabšati.
A vendar se je v mesecu, ki je minil od tedaj, zgodilo nekaj povsem drugega. Barca danes za Realom ponovno zaostaja za točko, tako kot je zaostajala ob koncu decembra, ko so Madridčani v Maroku postali svetovni klubski prvaki. Pogled v ogledalo pa je zdaj varljiv na drugačen način, kajti Katalonci so nedvomno še precej bližje, kot se zdijo. Mnogi celo menijo, da so ne glede na številčni zaostanek v resnici celo dohiteli Real in ga v marsikaterem pogledu prehiteli. Pri čemer se je s takim pogledom preprosto treba strinjati.
Odkar je proslavil božič in vstopil v novo leto, je Real neka druga ekipa. Zdaj, ko gledamo nazaj, je bilo zametke sprememb morda mogoče opaziti že na zadnjih tekmah preteklega leta, toda to niti ni tako pomembno. Neizpodbitno in najbolj pomembno dejstvo je, da si je beli balet po praznikih nadel povsem drugačno podobo in da jo je nosil tudi na tekmah, na katerih je (enkrat težje, drugič nekoliko lažje) zmagal. Predvsem pa je s to podobo izpadel iz kraljevega pokala na račun mestnega tekmeca Atletica in se, ko so svoje naredile še poškodbe in odsotnosti drugačne vrste, nazadnje proti istemu nasprotniku osmešil še v prvenstvu.
Njegov izkupiček zadnjega meseca pa je celo boljši, kot bi moral biti, kajti če nič drugega, si je na nedavnem gostovanju v Cordobi zaslužil poraz, morda bi se našla še kakšna podobna malenkost. To pa v zgodbi o preobratu in prevešanju tehtnice seveda še ni vse, kajti hkrati se je Barcelona v popolnem nasprotju s pričakovanji precej dvignila in je mesec dni pozneje videti, kot da težav ne bi nikoli bilo. Niti najmanjših, kaj šele tako zelo velikih, kot so se pojavile na začetku leta.
V precej neposredni primerjavi je Barca s taistim Atleticom v taistem pokalu opravila v velikem slogu in v zadnjem času na podoben način osvaja tudi prvenstvene točke. Kar naenkrat ji vse teče kot po maslu, tako kot ob nedeljski zmagi v Bilbau, in čeprav še ni na Realovi novembrski in decembrski ravni, je nedvomno precej višje od njegove trenutne. Tista točka razlike se ob tem resnično zdi zanemarljiva, odprt pa je lov na pojasnila madridskega padca, barcelonskega dvigovanja in kombinacije obojnega. Na vse prej kot preprosta pojasnila nečesa, česar ni napovedoval nihče in kar je bilo brez kančka pretiravanja napovedati praktično nemogoče.
