O Giampietru Manentiju ni veliko znanega. Le to, da je (bojda) star 45 let, da prihaja iz kraja Limbiate, ki se nahaja nedaleč od Milana, in da je slabo leto dni po vstopu na slovenski podjetniški trg polovico poslovnega deleža "prepustil" Marii Isabelli Camporesi (ki je bila, zanimivo, v preteklosti dvakrat osumljena bančne prevare; a nikdar ni bila obsojena).
Danes sta oba direktorja in pooblaščena zastopnika Mapi grupa, skupaj pa vodita podjetje, ki ni ravno tovarna denarja. V letu 2013 sta imela recimo le okoli 22.351 evrov prihodkov, hkrati pa za odtenek več odhodkov in na koncu negativno bilanco – pridelala sta minus v višini 728 evrov.
Na prvo žogo bi bila ugotovitev naslednja: podjetje, ki nima niti enega zaposlenega, si večjih finančnih investicij ne more privoščiti. Manjše bržčas pač; za rabljenega cliota bi verjetno napraskala dovolj denarja. Kaj pa za nakup nogometnega kluba? Ah, dajte, no … Hja, pa sta ga vseeno kupila. Mapi grup, d. o. o., je včeraj uradno postal novi lastnik italijanskega prvoligaša Parme.
Slednji je torej šel v roke slovenskega podjetja. Sliši se dobro, kajne? Ampak tako preprosto kakopak ne gre; ne v italijanskem nogometu, ki se ga že desetletja drži sumljiv sloves. V katerem že desetletja smrdi po gnilem. In v tem primeru so tudi največji laiki dejansko zavohali nekaj smrdljivega. Klub, ki ima menda na računu kar 201 milijon evrov velik minus, je bil prodan podjetju, ki ga v Sloveniji vodita Italijana in z njim obračata bolj ali manj zanemarljive zneske. Za menda nekaj tisoč evrov.
To je bil kakopak zgolj zadnji v vrsti neverjetnih dogodkov, ki so navijače Parme pahnili na rob obupa. Zgodba o tem, da je pri Parmi v zadnjih letih nekdo svinjsko mešetaril, se je začela razpletati sredi lanskega leta. Tedaj si je Parma na igrišču priigrala nastop v ligi Europa, toda Uefa ji je vrata slednje zaprla. Razlog je bil preprost: klub ne posluje v skladi s predpisi.
Do tistega trenutka se nikdar niti z besedo ni omenjalo, da naj bi Parma zašla v finančne težave. "Saj tudi ni," je hitel razlagati tedanji lastnik Tommaso Ghirardi. Napletel je izgovor, ki mu je tedaj marsikdo dejansko nasedel – Parma je v težavah, ker je predčasno izplačala nogometaše, ki so bili posojeni drugam. Zaradi tega bi morala predčasno plačati tudi davek, ki bi ga sicer morala poravnati šele nekaj mesecev pozneje. Se sliši zapleteno, nelogično? Seveda. To je bil tudi namen – čim bolj zmesti ljudi. In Ghirardiju je to dolgo dobro uspevalo.
ALBANCI OBUPALI V DVEH MESECIH
Danes recimo še kako smrdi tudi to, da je Ghirardi blagovno znamko Parme za več kot 30 milijonov evrov prodal podjetju, ki ga je ustanovil kar sam. Tega zneska Parma na račun dejansko nikdar ni dobila, prikazala ga je zgolj navidezno, da bi se minus na računu zdel manjši. Zanimivo je tudi, da je ob zadnjem finančnem obračunu Parma pridelala minus v višini 13 milijonov evrov, omenjeno hčerinsko podjetje pa plus v višini treh milijonov evrov. Od katerih pa nogometaši, ki niso bili plačani že več mesecev, niso dobili nič. In ko je Ghirardi prodal klub, je hkrati prodal tudi to hčerinsko podjetje. S Parmo zaradi gromozanskega minusa na računu ni zaslužil praktično nič, s tistim drugim delom pa … Hja, presodite sami.
Toda tudi to še ni vse. Ghirardi je nato klub prodal albanskemu podjetniku sumljivega slovesa Rezartu Taciju. Slednji se je nekoč hvalil, da lahko Silviu Berlusconiju za njegov Milan plača celo 700 milijonov evrov. Vse lepo in prav; toda taisti Taci se je nato menda ob pogledu na stanje na bančnem računu Parme tako zelo zgrozil, da je dva meseca pozneje klub že prodal naprej.
Čeprav so bile napovedi drugačne: Tacijevi sodelavci na čelu z 29-letnim Ermirjem Kodro, ki je bil nastavljen za predsednika kluba, so se hvalili, kako so dolgovi poravnani, hkrati pa pripravljen zajeten znesek denarja za januarske odmevne nakupe. Govorili so celo, da bodo iz Liverpoola pripeljali Maria Balotellija! No, potem pa so na vrat na nos pobrali šila in kopita. In za seboj pustili še malce večji minus na računu.
V OZADJU CELO GAZPROM?
Po vsem naštetem je torej povsem logično, da so navijači Parme predvsem sočno zakleli, ko je postalo jasno, kdo je novi lastnik kluba. Če izpustimo kletvice, je bilo bržčas nekako takole: "Kako lahko Parmo kupi podjetje iz Slovenije, ki naj bi se ukvarjalo s poslovnim svetovanjem, a je v letu 2013 pridelalo celo minus v višini 728 evrov?!?"
Toda zdaj se je Parma zaradi takšnih in drugačnih razlogov znašla v položaju, ko bi bila bržčas prodana celo vragu, če bi ta ponudil evro ali dva. In je postala Nogometni klub Parma. Res? Ne, seveda ne. Slovenskega denarja ni zraven. Naj bi bil pa ruski naftni mogotec Gazprom. In še določeni premožni ljudje iz farmacije ter agrikulture.
Ne glede na vse so italijanski mediji včeraj cinično zapisali, da bo Parmo reševal človek brez denarja. Medtem pa mora Parma do naslednjega tedna poravnati obveznosti v višini 15 milijonov evrov. Če jih ne bo, bo sprožena prisilna poravnava. In potem bo šele hudič. No, toda Manenti je optimist. "Verjamemo, da nam bo uspelo. Veselijo me besede igralcev. Rekli so mi, da plače niso pomembne, ključno je, da rešimo Parmo," je razpredal včeraj in poudaril, da bodo novi lastniki poravnali prav vse dolgove. Tudi tistega do Gorice? Robert Vrtovec je ob njegovih besedah bržčas zastrigel z ušesi …
