Da mu je uspelo nekaj, kar bo za vedno spremenilo športno obličje Avstralije. Države, v kateri se je nogomet – tako kot navsezadnje v Sloveniji – dolgo, predolgo boril za svoje mesto pod soncem, za svojo ustavno pravico. Zdaj jo ima tudi v deželi tam spodaj. V za nas odročnem delu sveta so končno le v celoti sprejeli šport, ki je bil dolgo v senci drugih.
Zgodba o zapostavljenosti nogometa v Avstraliji je po svoje zapletena, a nam, Slovencem, dejansko precej razumljiva. Vrsto let se ga je držal negativen prizvok. Igrali so ga "proletarci", gospoda pač ne. Nogomet je bil v domeni različnih narodnih skupnosti. Z njim so se ukvarjali potomci hrvaških, srbskih, grških, italijanskih in drugih priseljencev. Tem so tekme služile tudi za demonstracijo svojih nacionalističnih, verskih in političnih prepričanj. Posledično je na obračunih med nasprotno mislečimi prihajalo do neljubih dogodkov.
Koren je prvi zvezdnik avstralske lige
Nekdanji kapetan slovenske reprezentance Robert Koren je brez kančka dvoma najbolj znan nogometaš iz deželice na sončni strani Alp, ki se je kadarkoli podal v "deželo tam spodaj". Potem ko mu je potekla pogodba s Hull Cityjem, je podpisal za Melbourne City, tam pa uživa status čisto pravega zvezdnika, trdi Saša Kolman. "Robi je v Avstralijo prišel kot tako imenovani markanten igralec, tudi po njegovi zaslugi zdaj vsi tukaj dobro vedo, kje je Slovenija. Upam si trditi, da je prvi zvezdnik lige, še zlasti zdaj, ko je Avstralijo zapustil David Villa. Dolgo časa je bil poškodovan, toda potem se je vrnil, zabil hat-trick in obnorel številne," pravi Kolman.
O INCIDENTIH, NE PA REZULTATIH
Potomci Hrvatov so vrteli pesmi z ustaško vsebino, potomci Srbi so v nekem obdobju na tribunah redno izražali podporo vojnim zločincem na čelu z Ratkom Mladićem, Grki so se prepirali s Turki, že imena klubov so bila sporna, žaljiva, moralno vprašljiva. Vse to je dokaj pričakovano vodilo do številnih nasilnih dogodkov na nogometnih tekmah. Navijači so se pretepali med seboj, na zelenicah je prihajalo do grobih, brutalnih prekrškov, še največ dela so imeli policisti in varnostniki. Mediji so bolj kot o rezultatih poročali o incidentih, nogometa se je prijel zelo negativen predznak.
KUŽNA BOLEZEN
V času po drugi svetovni vojni, ko smo bili drugod po svetu priča neverjetnemu razvoju nogometa kot globalne športne panoge, so Avstralci brcanje žoge ožigosali kot kužno bolezen. To je bila igra za "manjvredne", za "neizobražene", za "čudake", za "ljudi brez morale in pravih človeških vrednot". Vsi "drugi" so se raje posvetili bolj sofisticiranim športom: ragbiju in kriketu ter tudi avstralskemu nogometu, zaradi katerega je "pravi" nogomet v Avstraliji še danes poznan kot "soccer".
VLADA ZA PREPOROD
Preporod avstralskega nogometa se je začel, ko se je vanj vmešala vlada. Ta se je, naveličana številnih nacionalistično obarvanih incidentov, ki so metali slabo luč na celotno državo, odločila za drastičen ukrep. Strogo je prepovedala takšno ali drugačno nacionalistično opredeljevanje klubov, hkrati pa podprla ustanovitev vsedržavne lige, s katero je tamkajšnja zveza nogomet želela iztrgati iz krempljev negativnih gorečnežev.
ZADETEK KOT PRELOMNA TOČKA
Tako imenovana A-league je luč življenja ugledala leta 2004 in končno se je tudi v Avstraliji začelo premikati na bolje. Dokler ni 31. januarja letos James Troisi, otrok grških korenin, ki nosi priimek očima italijanske krvi, na prepolnem stadionu Australia v Sydneyju v petnajsti minuti podaljška finalne tekme azijskega pokala zabil žogo pod prečko južnokorejskega gola. Za zadetek, ki je bil vse prej kot le to. Za zadetek, ki je pomenil prelomno točko v desetletja zapletenem odnosu med Avstralci in nogometom. Ko je Kim Jin Su obrnil glavo in z očmi preveril, ali je žoga dejansko v mreži, je Avstralec dokončno razširil roke, strastno objel nogomet in s poljubom zapečatil svežo ljubezen. Avstralci so se zaljubili v nogomet. Končno.
DO JUTRA IN ŠE DLJE
"Totalen odklop!" sta bili besedi, s katerima je Saša Kolman opisal, kaj se je po zmagi Avstralije na azijskem pokalu dogajalo na ulicah največjih mest. Oziroma povedano malce drugače: rajalo se je do jutra in še dlje.
Nogomet je čudovita igra. Najlepša na svetu. Mi, Avstralci, imamo srečo, da se lahko kosamo z najboljšimi na svetu. Res verjamem v te fante. In v celoten avstralski nogomet. Pot se zdaj za nas šele dobro začenja.
Avstralski selektor Ange Postecoglou
Kolman, slovenski nogometni trener, ki se je pred časom odločil poiskati srečo v Avstraliji (tam jo je tudi našel), je bil del tega. "V tem trenutku je nogomet v Avstraliji čista senzacija, totalen 'bum'. Tukaj sem zgolj eno leto, pa se je v tem času marsikaj spremenilo. Nogomet doživlja preporod. K temu so veliko prispevali nastop na lanskem svetovnem prvenstvu, tudi zmaga kluba Western Sydney Wanderers v azijski ligi prvakov, ki je Avstralci pred tem še nikdar niso osvojili, in kakopak slavje na azijskem pokalu. Prav slednje je imelo izjemen pomen za avstralski nogomet," je prepričan 30-letni Tolminec, nekdanji nogometaš Gorice, Nafte in Primorja, ki je – zanimivo – nekaj časa preživel celo na Ferskih otokih. Nato pa odšel v Avstralijo, kjer je zdaj trener rezervne ekipe kluba South Melbourne FC.
Tam so z njim zelo zadovoljni, celo tako, da so mu ob koncu lanskega leta ponudili novo, triletno pogodbo. In to mu je omogočilo, da je bil v živo priča prvemu velikemu tekmovanju, ki ga je Avstralija in organizirala in osvojila. Izkušnja je bila, kot pravi, neprecenljiva.
NOGOMET SPROŽIL EVFORIJO
"Predvsem ko je igrala Avstralija, je bil utrip res neverjeten. Na stadionu ni bilo prostora za vse, pubi so bili nabito polni, ljudje so tekme spremljali na ulicah. Tukaj se ne zgodi velikokrat, da se ljudje zedinijo glede športa. Zelo razdeljeni so glede tega, kateri šport imajo najraje. Še vedno je najbolj priljubljen avstralski nogomet, v katerem pa tekmujejo le klubi, zato ljudje težko stopijo skupaj in navijajo za isto ekipo. Tokrat so in to zaradi nogometa," opisuje Kolman in dodaja: "Evforija po zmagi v finalu je bila in je še vedno izjemna. Ljudje se še vedno pogovarjajo o tem, s ponosom poudarjajo, da je Avstralija azijski prvak. Res s(m)o ponosni. Vse to pa je, jasno, močno vplivalo na priljubljenost nogometa. Ko sem prišel, so vsi govorili, da je nogomet globoko v senci avstralskega nogometa in ragbija ter da ga je po priljubljenosti prehitel tudi kriket. Toda po vseh teh uspehih si upam trditi, da je nogomet že na drugem mestu in že resno konkurira tudi avstralskemu nogometu. V šolah med odmori polovica otrok igra avstralski nogomet, polovica pa 'soccer', kot ga striktno imenujejo. Morda je celo več takšnih, ki jih zdaj zanima 'naš' nogomet. Tudi največji pesimisti priznavajo, da je prihodnost nogometa v Avstraliji zelo lepa."
TEKMECI JIH PODIJO STRAN
Za nogomet "tam spodaj" je bila še kako pomembna tudi za mnoge drzna poteza zveze, ki je leta 2006 zapustila Oceanijo in se "preselila" v Azijo. Številni so bili kritični, da tam nima kaj iskati, toda odgovorni so ves čas poudarjali: "Če želimo napredovati, moramo tekmovati z enakovrednimi."
To, da se kot Azijci lažje prebijejo na svetovno prvenstvo, je nekaj, zaradi česar so se še toliko raje odpovedali Oceaniji. A po manj kot desetih letih v azijski zvezi so se že pojavile prve težave. Avstralci gredo predvsem zaradi svojega uspeha številnim v nos, v zadnjem času se je predvsem v arabskem svetu okrepil glas, naj "kenguruje" pošljejo nazaj tja, od koder so prišli.
"Avstralce to, da njihova reprezentanca nastopa v Aziji, ne moti. Zavedajo se, da je to edina prava pot, saj v Oceaniji nimajo s kom tekmovati, konkurence preprosto ni. No, nekaterim pa gre vse skupaj precej v nos. Ravno v teh dneh je vroča medijska zgodba pritoževanje držav Perzijskega zaliva nad Avstralijo. Moti jih, da jim skače v zelje, da je njena liga zaprtega tipa in tako dalje. Fifa menda pritiska na avstralsko zvezo, naj ligaški nogomet uredi tako, da bodo klubi lahko napredovali in izpadali. Marsikdo se boji, da bodo Avstralijo dejansko izključili iz azijske zveze, kar pa bi bila škoda," je prepričan Kolman.
SLIŠI SE ČUDOVITO
Kaj skriva prihodnost, je torej vprašanje, toda sedanjost je lepa. "Pravkar smo dosegli največji uspeh v zgodovini avstralskega športa. Prvaki Azije … Sliši se čudovito. In kdo bi si pred nekaj leti mislil, da nam bo uspelo," zadovoljstva ne skriva avstralski reprezentant Mathew Leckie, največji nogometni vizionarji pa že sanjajo naslednji veliki in dejansko največji korak: organizacijo svetovnega prvenstva.
Mnogi so prepričani, da bi ga Avstralci že morali dobiti. In da je prava sramota, da ga niso. Namesto njim ga je Fifa dala Rusom in Katarcem … A če bi jo res zanimal razvoj nogometa, kar tako vestno vsakič poudarja prek svojih skorumpiranih funkcionarjev, bi prvenstvo že zdavnaj zaupala Avstraliji. Državi, s tistega končka sveta, kjer šele zdaj zares spoznavajo, kako čudovita igra je nogomet. Že res, da z zamudo. A k sreči nikdar ni prepozno.
SAŠA KOLMAN: MOJA AVSTRALSKA ZGODBA
"Dovolj sem imel tega, da doma nisem videl prihodnosti in možnosti za napredek. Končal sem profesionalno igralsko kariero in se odločil, da se podam v trenerske vode. Študiral sem na fakulteti za šport, ko sem dobil še licenco PRO, sem vedel, da me nekje zunaj Evrope čaka precej bolj odprt svet. Ko sem odšel v Avstralijo, se nisem motil, to je bila prava poteza. Bila pa je tvegana. Usedel sem se na letalo, čeprav nisem na cilju nikogar poznal in nisem vedel, kam sploh grem. Na slepo sem poskušal vzpostaviti stik z avstralskim nogometom, uspelo pa mi je po zgolj mesecu dni. Po številnih razgovorih sem pristal pri klubu grškega porekla South Melbourne FC, ki ga je Fifa izbrala za klub stoletja v Oceaniji. Pred A-league je bil to največji klub v Avstraliji, njegov otrok je tudi Ange Postecoglou, ki je danes avstralski selektor. Nekoč pa je tukaj služboval celo Ferenc Puskas! Danes nismo člani A-league, smo pa prvi kandidati za vstop vanjo. Kar zadeva mene, niti ne vem, kako mi je tako hitro uspelo priti do takšnega kluba. Najprej sem bil trener mlajših selekcij, po štirih mesecih pa je trener ekipe do 20 let dobil odpoved in službo so zaupali meni. Ekipo sem prevzel na predzadnjem mestu, ko je imela šest točk. Na koncu je bila šesta z 38 točkami. To je upravo prepričalo in ponudila mi je triletno pogodbo, sponzorstvo in delovno vizo. So izjemno zadovoljni z mano, vedno več odločam o mladinskem programu, res mi gre dobro. Profesionalno se ukvarjam z nogometom in sem izjemno srečen. Je pa življenje drugačno kot pri nas. Delam vse dni, od jutra do večera. Prostega časa nimam, socialno življenje skoraj ne obstaja. Pa vendar delam tisto, kar si najbolj želim. Tudi nad Melbournom se ne smem pritoževati. Je mesto, ki ponuja vse. No, nekoč pa se vseeno želim vrniti v Evropo. Ampak ne še. Za zdaj se imam prelepo."
