Posledično kajpak tudi delamo krivico ekipi, katere vzpon pod vrh prvenstvene lestvice je po kriteriju nepričakovanosti najmanj enakovreden podvigom svetnikov z južne angleške obale, morda pa jih celo prekaša.
Resda je položaj West Hama nekoliko nižji, a je še vedno tako zelo visok, da ga pred začetkom sezone ni bilo mogoče napovedati niti v blodnjah. V prejšnjem tekmovalnem obdobju se je klub iz ene od najmanj privlačnih londonskih sosesk dolgo časa boril za obstanek v elitni ligi, in čeprav si ga je na koncu uspel zagotoviti, z njim nihče ni bil zares zadovoljen. Seveda je bilo prisotno olajšanje, o zadovoljstvu v pravem pomenu te besede pa ni bilo ne duha ne sluha.
Kljub rešitvi je sezona obveljala za veliko razočaranje, kajti tako navijači kot vodilni možje West Hama so živeli v prepričanju, da bi moral biti klub s finančnimi vložki, ki so presegli vse dotedanje, in z ambicijami, ki še nikoli niso bile večje, precej stabilnejši in občutno uspešnejši. Ob tem pa je kot beli dan jasno, proti komu so pogledovale oči, ob čigavem imenu so se pojavljali vprašaji in v čigavi smeri je poletelo tudi nemalo strupenih puščic.
Z naslovom seveda nisem mislil resno, zato pa še kako resno mislimo z vztrajanjem pod vrhom. Poleti nam je uspelo sestaviti zavidanja vredno ekipo, ki je radikalno spremenila našo podobo iz lanske sezone in ki zagotovo še ni rekla zadnje besede. Trdo smo delali, in če bomo to počeli še naprej, lahko dosežemo marsikaj.
Z naslovom seveda nisem mislil resno, zato pa še kako resno mislimo z vztrajanjem pod vrhom. Poleti nam je uspelo sestaviti zavidanja vredno ekipo, ki je radikalno spremenila našo podobo iz lanske sezone in ki zagotovo še ni rekla zadnje besede. Trdo smo delali, in če bomo to počeli še naprej, lahko dosežemo marsikaj.
Ker je bila sezona kljub nekaj relativno odmevnim nakupom celo izrazito manj uspešna od vse prej kot navdušujoče predhodne, se je na udaru znašel Sam Allardyce, ki na trenerskem stolčku sedi od leta 2011. Večina navijačev sploh ni dvomila, da je angleški strateg glavni krivec, in mu to tudi dala zelo jasno vedeti. Sredi sezone so se na domačem stadionu, ki stoji malodane sredi nekakšnega geta, pojavili lokaciji in slovesu navijaških skupin primerno ostri napisi. Plakati z vsebino Ven z debelim Samom so rasli kot gobe po dežju, in čeprav uglednemu strokovnjaku ne zaradi kritike njegovega dela ne zaradi kritike nekoliko obilnejše postave nikakor ni bilo vseeno, so navijači vztrajali.
POTRPEŽLJIVOST IN ODLOČNOST
Celo zaključni vzpon po lestvici in odrešilno trinajsto mesto jih od zahtev nista odvrnila, morda sta le nekoliko zmanjšala število neposrednih žaljivk na račun 60-letnika. Ni dvoma, če bi odločali navijači, bi West Ham ob koncu prejšnje sezone Allardyca odstavil, poiskal novo trenersko rešitev in se z njo podal na pot iskanja boljših časov. Kot tudi ni dvoma, da se je vodstvo kluba s tako potezo resno spogledovalo. Celo zelo resno.
Mnogi trdijo, da je trener visel na nitki, ki pa je (če si lahko dovolimo metaforično šalo) vendarle zdržala njegovo zasmehovano težo, tako da je dobil še eno priložnost. Bila je zadnja, o tem ste lahko prepričani. In zgrabil jo je z obema roka in še s čim. Vodstvo je bilo jasno in je v tej jasnosti zahtevalo takojšen vzpon. Ne le zaradi večjih vložkov, s katerimi je nameravalo nadaljevati, temveč tudi zaradi perspektive vsesplošnega dvigovanja klubskega ugleda.
Tega West Ham načrtuje že nekaj let, pri njem pa zelo pomembno vlogo igra odločitev za selitev iz domače soseske in dogovor za uporabo prav posebnega objekta. Po dolgotrajnih in zelo odmevnih pogajanjih je klubu uspelo za 99 let najeti stadion v olimpijskem parku, ki leži blizu zloglasne četrti in na katerem bo West Ham svoje domače tekme začel igrati eno olimpijado po koncu londonskih iger, torej začenši s sezono 2016/17. Nadrejeni so trenerju dali jasno vedeti, da bodo zaradi vsega tega v primeru nadaljnjih neuspehov zelo hitro povlekli radikalno potezo, zanimiva kombinacija potrpežljivosti in odločnosti pa je prinesla izjemne rezultate.
MORDA BOMO POSTALI PRVAKI
Pod točko ena se je v vlogi tradicionalnega angleškega menedžerja Allardyce odlično lotil kadrovanja in pod svoje okrilje pripeljal nekaj zelo zanimivih nogometašev. Senegalska reprezentanta Cheikhou Kouyate in Diafra Sakho (prvi iz Anderlechta, drugi iz Metza) sta obljubljala veliko, odmevnejši imeni Enner Valencia in Morgan Amalfitano še več, domiselni pa sta bili tudi izbiri povratnika iz Južne Amerike Maura Zarateja in od Barcelone izposojenega kamerunskega vezista Alexa Songa.
K temu gre dodati še nekaj manjših okrepitev, predvsem pa so bili pomembni naslednji koraki, s katerimi je strateg novince znal uporabiti na najboljši mogoči način. Mojstrsko jih je dodal prišlekom iz leta poprej in staroselcem, iz vseh skupaj sestavil zavidanja vredno ekipo ter z njo navdušil tako domačo kot mednarodno javnost.
S torkovo zmago na gostovanju pri West Bromwichu je West Ham zadržal izjemno peto mesto, na katerem zaostaja le za trojico najbogatejših in za tolikokrat izpostavljenim Southamptonom. Za njim so med drugim Arsenal, Liverpool, Tottenham in Everton, o razsežnostih uspešnosti letošnjih nastopov pa ogromno pove tudi primerjava z lansko sezono. Londončani imajo skoraj dvakrat več točk kot po trinajstih krogih prejšnjega tekmovalnega obdobja, so dvanajst mest višje in igrajo nogomet, ki se s tistim izpred leta dni preprosto ne more primerjati.
"Kdo ve, morda pa bomo zdaj celo postali prvaki," se ob tem šali "debeluh", ki je pri navijačih kar naenkrat zelo priljubljen in še naprej želi mešati štrene najboljšim. "Z naslovom seveda nisem mislil resno, zato pa še kako resno mislimo z vztrajanjem pod vrhom. Poleti nam je uspelo sestaviti zavidanja vredno ekipo, ki je radikalno spremenila našo podobo iz lanske sezone in ki zagotovo še ni rekla zadnje besede. Trdo smo delali, in če bomo to počeli še naprej, lahko dosežemo marsikaj," je še poudaril vodja moštva, ki je kar naenkrat po vseh kriterijih vredno olimpijskega stadiona.
