"Drugega življenja kot dirkanja zame ni," je dejal Matej. Toda kaj pa lepa dekleta, ki se stiskajo z njim na zmagovalnem odru? "To je pa nujno zlo," se je nasmejal Matej, ki se je pred tedni malce zravsal s tekmecem, ki ga je na dirki spodnesel na tla. "Če ne bi bil pravi športnik, potem tega ne bi bilo. Tako ali tako se večinoma držiš nazaj. Takih stvari se ne dela. Za pretepanje je dovolj drugih športov, s katerimi se lahko ukvarjaš, če imaš to željo."
Pred šolo je bilo treba v hlev in potem si v šoli smrdel po hlevu. Tudi če se oprhaš, vonj ostane. Kot otrok se tega malce sramuješ.
Ali je Matej prej vozil kolo ali motor? "Prvič sem vozil motor pri šestih letih, za kolo pa se ne spomnim natančno. Verjetno pri treh ali štirih letih." Žagar je doma iz Črne vasi in včasih so bile tam same kmetije. Tudi sam je odraščal na kmetiji. Sicer ne veliki, pa kljub temu.
"Do mojega enajstega leta smo imeli kmetijo, tudi pet glav živine, tri krave, dva bikca in še kakšnega telička. Slaba stran tega, da smo imeli kmetijo, ko sem bil mlad, je bila, da sem moral res delati. Pred šolo je bilo treba v hlev in potem si v šoli smrdel po hlevu. Tudi če se oprhaš, vonj ostane. Kot otrok se tega malce sramuješ. Zdaj na te stvari gledam malce drugače. Ko bom imel svojo hišo, ko bom nehal dirkati, si želim tega nazaj. Mislim na kmetijo. Zame je nekaj najlepšega, da se usedem na traktor, obračam seno in podobno. Omejuje te samo vreme. Ne maram pa velikih, industrijskih kmetij s sto in več glavami živine. Z nekaj kravami ali bikci si bolj povezan," je govoril Matej, ki meni, da je odraščanje na kmetiji zelo zdravo za vsakega otroka, saj se naučiš skrbeti za živali in se naučiš tudi odgovornosti.
"Na skednju, kjer smo imeli slamo, smo vedno imeli mucke, s katerimi sem se rad igral. Tudi molzel sem krave," se je spet nasmejal Matej. Oče mu je dovolil, da je ostanek mleka, doma so obdržali tri litre, vozil v zadrugo in zaslužek je bil njegov, vendar ni prav veliko zaslužil. Potem so kmetovanje opustili, ker je bilo premalo časa. Vseeno je Matej kot otrok pridobil občutek odgovornosti in smisel za red. "Zjutraj ali zvečer si moral poskrbeti za živino, vmes pa si šel nakosit svežo travo. Res nismo bili veliki kmeti, saj smo še koruzo trgali ročno."
Oče me je vedno jemal s seboj na dirke. Zanimale so me, ampak kot otroka me je bilo dirk strah – glasni in močni motorji, rohnjenje ...
Delo na kmetiji je Mateja utrjevalo. "Da, pridobiš odpornost. Za otroka delo na kmetiji ni lahek zalogaj. Naučiš se, da ne jadikuješ za vsako stvar, saj v življenju, posebej pa v športu, ni prav veliko stvari idealnih." Taka vzgoja mu je najbolj koristila, ko je šel prvič sam v tujino, ko je leta 2003, pri dvajsetih, odšel vozit v Anglijo. "Takrat ti te izkušnje pridejo prav, saj znaš biti samostojen."
Matej je, takoj ko je kot šestletni fantek sedel na motor, čutil, da bo to njegovo življenje. "Oče me je vedno jemal s seboj na dirke. Zanimale so me, ampak kot otroka me je bilo dirk strah – glasni in močni motorji, rohnjenje … Enkrat me je stric peljal na cestnem motociklu, in ko je pospešil, mi je vzelo sapo, tako da sem se zelo ustrašil. Pri otroku je zelo pomembno, da je dovolj star, ko ga skušaš za nekaj navdušiti, saj se mu lahko vse skupaj upre. Posebej pri motorjih."
Najprej je Matej dobil motor za kros, saj je hotel na začetku trenirati motokros. "Konec osnovne šole in v srednji šoli sem vozil motor za kros, potem pa sem hotel kupiti cestni motocikel, da bi drugim pokazal, da ga znam voziti. Pa mi oče tega ni pustil, saj mi je rekel, ali motokros ali spidvej. Motor za motokros je bil drag, pri spidveju pa si prvi motor dobil v klubu. In ko sem potem začel voziti spidvej, sem se zastrupil. Takoj na prvem treningu sem vedel, da bo to nekaj zame. Ko si enkrat to drogo vbrizgaš v žilo, si pečen za vse življenje."
Če se z mano pogovarjajo pet minut po slabi dirki, bodo rekli, da je Matej Žagar najbolj arogantna oseba, najbolj neprijeten človek na svetu. Ko dirkam, nisem normalen.
Ali je Matej človek brez zavor, saj jih motor za spidvej nima? "Značajev in oseb v spidveju je ogromno. Zase lahko povem, da sem zelo neposreden človek, kar je velikokrat tudi moja hiba. Tak sem in tako sem vzgojen – bodi odkrit, povej, če ti kaj ni všeč, in spoštuj druge. Tega se držim in to me je pripeljalo tja, kjer sem. Da bi igral, pa me ne zanima. Tisti, ki me res dobro poznajo, me sprejemajo takšnega, kot sem. Je pa tudi odvisno, kdaj oziroma kako me ljudje spoznajo. Če se z mano pogovarjajo pet minut po slabi dirki, bodo rekli, da je Matej Žagar najbolj arogantna oseba, najbolj neprijeten človek na svetu. Ampak tako je, ko si pod vplivom dirke. Ko dirkam, nisem normalen."
Matej se pred in med dirko povsem osredotoči na tekmo in včasih sploh ne ve, s kom se pogovarja. Razen samega sebe je zanj vse ostalo moteč faktor. "To pride z željo po zmagi. Če tega nimaš, pa je lahko pri športniku velika težava."
Pogovarjali smo se še o tem, da je njegov šport, spidvej, šport majhnih mest, o tem, kakšna evforija je na dirkah na Poljskem, ko so avtobusi, taksiji, banke, trgovine polepljeni z njihovimi fotografijami … Potem pa je Matej prekinil pogovor z malce nenavadnim vprašanjem. "Glas se mi zdi zelo znan. Ali vi slučajno predstavljate Ekipo na radiu Salomon? Veste, radio Salomon je moj radio, radio mojega življenja. Vedno ga imam prižganega. V delavnici se z očetom prepirava, kaj bo igralo v ozadju – ali Val202 ali Salomon. Kot mulec sem hodil v diskoteko Krokar v Mateno, če je imel kdo od starejših avto, pa smo šli tudi v Lipo. Ampak največja zabava je bil Božični DJ Time. Že mesec in pol prej smo kupili vstopnice in čakali, da se bo zgodilo. Dejan on the mike je zakon."
V športu so pri uspešnih športnikih vedno tudi navijačice. In pri spidveju ni nič drugače. Pridejo po dirki in prosijo za avtograme. "Ko sem imel resno dekle, ni bilo nič takega. Toda če sem bil prost, pa sem se tudi zapletel s kakšno. Zdrav fant mora tudi kaj poskusiti, in to se mi ne zdi nič narobe. Treba je tudi uživati v življenju. Šport jemljem zelo resno, toda treba je tudi znati živeti. Ko imam premor v sezoni, se izživim. Ampak moji bližnji so vseeno prikrajšani, saj nikoli povsem ne odklopiš športa."
Ko sem imel resno dekle, ni bilo nič takega. Toda če sem bil prost, pa sem se tudi zapletel s kakšno. Zdrav fant mora tudi kaj poskusiti, in to se mi ne zdi nič narobe. Treba je tudi uživati v življenju.
Matej je ves čas ali na cesti ali pa v zraku. V pretekli sezoni je imel 86 dirk, včasih vsak dan v tednu, in to v ponedeljek v Angliji, v torek na Švedskem, v sredo spet v Angliji, v petek trening na dirki za veliko nagrado, v soboto dirka za veliko nagrado, v nedeljo pa dirka na Poljskem – letala in cesta. S kombijem so v malce več kot pol leta naredili več kot 65.000 kilometrov. Matej večkrat tudi spi v kombiju, ki je preurejen v avtodom. "Če letim, potem najdem hotel poleg letališča, da ujamem čim več spanca. Če pa letalske povezave niso ugodne, potem grem s kombijem, z mehaniki."
Matej si še nikoli ni rekel, da se ne gre več tega. "To bi bilo najlažje. Po slabi sezoni ali poškodbi, ko bi obupal, si rečem le – pa pojdi delat vsak dan za tekoči trak. Nobena stvar ni lahka. Šport je, ko gre dobro, najlepša stvar na svetu, ko ne gre, pa je lahko zelo neizprosen. Večkrat me je že postavil na realna tla. Bil sem zelo potrt, in če ne bi imel ljudi, ki jim zaupam, da se lahko z njimi pogovorim, potem verjetno ne bi več našel poti ven iz tega. Imam mamo, očeta, sestro in zdaj partnerico, z njimi si lahko vse povemo. In to mi ogromno pomeni."
Mateju so se uresničile sanje, saj je pri desetih sanjal, da bo nekoč profesionalni dirkač. "Sanje so se mi uresničile, zato se ne morem in ne smem pritoževati."
Na dirki ni primerno, da bi si hladil jezo, zato si da Matej duška na treningu. Pravi, da moraš dati negativna čustva iz sebe, vendar na pravi način. "Če bi šel na dirko jezen in potem ne bi zmagal, potem bi se jeza še okrepila. Zato tega ne delam. Na dirki moraš imeti hladno glavo."
Žagar zasluži v spidveju toliko, da lahko normalno živi. Zaslužek ni slab, vendar mora v šport tudi veliko vlagati, zato obogatel ne bo. "Star sem 31 let in od nečesa moram živeti. Če ne bi zaslužil dovolj, potem bi moral nehati dirkati. Še vedno pa zaslužim premalo, da bi lahko veliko dajal na stran. Ko postaneš svetovni prvak, pa se mi zdi, da lahko zaslužiš toliko, da ti nekaj tudi ostane."
Kako Matej vidi sebe čez trideset let? Zagotovo z motorji ali avtomobili, z družino, hišo in nekaj otroki. "Upam, da mi bo dano, da bom lahko ostal v bencinskem športu, da bom pomagal drugim."
Ko pogleda nazaj, pa pravi, da je zadovoljen: "Zadovoljen sem, čeprav je precej težje, kot sem si predstavljal. Če bi v spidveju štel samo talent, potem bi že bil svetovni prvak. Ampak, potrebni so še veliko trdega dela, pravi motor in sreča. Morda se včasih, ko sem bil mlajši, nisem povsem posvetil dirkanju, ampak sem si vzel čas tudi za zabavo in si mislil, da bom s talentom zmagoval. A potem sem ugotovil, da ni tako. Sam prideš do tega, da je boljše prosti čas vlagati v šport kot za nepomembne pijače po lokalih."
Ko si enkrat to drogo vbrizgaš v žilo, si pečen za vse življenje.
V športu je pomembna tudi trma. "Nisem trmast, ampak svojeglav. Včasih grem tudi z glavo skozi zid, kar velikokrat ni dobro. Pri dirkanju se obnašam racionalno, drugje pa se zgodijo druge stvari. V športu ni tako pomembna trma kot volja. Trmast moraš biti v kolesarstvu ali maratonu, jaz pa se ukvarjam z adrenalinskim športom, kjer je bolj pomembna volja do zmage. Eksplozija."
Ko se začneš ukvarjati s takim športom, moraš premagati strah, drugače nisi za ta šport. "Ograja v našem športu je kot elektrika – boljše je, da se je ne dotakneš." Mateja ni strah, je pa pred leti izgubil zaupanje v tehniko, ko mu je na dirki odpadlo prednje kolo. Spat hodi z dirkami, vsako noč jih sanja. "Ne vem, kdaj bo drugače, morda, ko bom svetovni prvak," je končal Matej.
