Na naš "zmenek" je prišel v družbi nečaka Nejca, nekdanjega košarkarja, na katerega je več kot ponosen. Že vrsto let nas skupaj s sodelavci ob petkih dopoldne zabava v radijski oddaji Radio GA-GA, na televizijskih zaslonih je podobno počel v oddaji Hri-bar. V tokratnem pogovoru se je pričakovano izkazal kot živahen sogovornik, ki nas je velikokrat nasmejal, o več temah pa je komik spregovoril brez dlake na jeziku.
Koliko vam v življenju pomeni šport? V kolikšni meri je del vašega vsakdana?
Šport je dominantna komponenta mojega življenja. Če vzamemo, da je življenje sestavljeno iz komponent in če iz vseh teh naredimo rezultanto, ta globoko posega na športno področje. Sicer bolj v opazovanju tistih, ki se s športom ukvarjajo, kot v udejstvovanju. Drugače sem še vedno aktiven, hodim na košarkarsko rekreacijo. No, po navadi pridem na prvo rekreacijo v sezoni in obljubim vsem kolegom, da bom redno hodil. Potem pa vedno pridem tudi na zadnji termin v sezoni. Tik pred zadnjo žurko se vedno oglasim in vprašam, če sem hodil, pa rečejo, da se jim zdi, da sem manjkal samo enkrat, čeprav sem manjkal vse leto (smeh). Tako je že zadnjih pet let. Ne gre za to, da ne bi hotel vsak četrtek iti na košarko, ampak jaz drugače doživljam čas. Čas med četrtkom septembra, ko začnemo, in četrtkom junija, ko zaključimo, se pri meni odvije v enem tednu (smeh).
Ste kot otrok kaj trenirali?
Vse. Za nas otroke je bilo vse, s čimer smo se ukvarjali, svetovno prvenstvo. Če si imel palico in si jo vrgel tri metre, prijatelj pa 2,70 metra, si bil svetovni prvak. Kasneje v osnovni šoli sem treniral atletiko, tekmoval sem tudi na šolskih tekmovanjih. Spominjam se področnega prvenstva v skoku v daljino, prepričan sem bil, da bom zmagal. Potem pa sem zagledal sotekmovalca iz Novega mesta, ki je imel eno modro in eno rumeno supergo, in sem rekel, da ne bom tekmoval (smeh). To je name delovalo ubijalsko. Jaz sem imel superge Borovo, in to ni šlo (smeh).
V gimnaziji sem resno treniral karate. Veliko sem tekmoval, na republiškem prvenstvu sem bil v kategoriji do 78 kilogramov prvak, potem pa sem v četrtem letniku gimnazije naredil veliko napako, ko sem v Grosupljem odprl karate klub, a izkazalo se je, da sem bil za to premlad. Napaka je bila, ker sem hotel tekmovati, a nisem mogel, ker sem imel klub, ki pa me kmalu ni več zanimal. Nato sem si zbral drug šport, s katerim sem se ukvarjal do 25. leta in ki se je imenoval žuriranje (smeh).
Sicer sem že kot otrok mnoge športe spremljal po televiziji. Vse, kar je bilo v tistih časih mogoče. Atletiko, orodno gimnastiko, plavanje in hokejska svetovna prvenstva, na katerih sem navijal za Sovjetsko zvezo. Še danes imam shranjene podpise Valerija Harlamova, Anatolija Firsova in Aleksandra Malceva. Prva leta sem živel v Krškem, kjer sem bil navdušen nad spidvejem, na tamkajšnjem stadionu Matije Gubca sem poznal vse dirkače.
Rečeš si, da ne boš gledal športnega programa, ker lahko zagledaš Martina Strela, pa raje preklopiš na Discovery in seveda naletiš nanj, kako plava po nekem jezeru v Koloradu.
Nekaj pa moram priznati. Dolgo časa nisem maral nogometa. Razlog: ker so se starejši ljudje v bloku pogovarjali o eni sami temi, to je bila tekma med Partizanom in Crveno zvezdo. Ker nisem maral starejših, posledično nisem maral nogometa. Potem pa je prišlo do usodnega leta 2005, ko je začel moj nečak zbirati nalepke nogometašev. Vse otroke so 'nategnili', da so vsako leto zbirali iste nogometaše, le v drugem albumu. To, kar zdaj dela mladina, je strahota. Ko sem imel oddajo Hri-bar, sem opazil, da so se tudi tam vsi pogovarjali le o nogometu. Takrat sem nato začel intenzivno spremljati vseh pet najmočnejših evropskih lig. Posledica tega je, da nečak nogometa ne spremlja več, jaz pa ga, čeprav vseskozi z dogajanjem, kot na primer s prestopi, nisem na tekočem. To, da sem začel spremljati nogomet, je bila zame neka osebna revolucija. V poznih zrelih letih sem začel spremljati nekaj, kar vsi spremljajo, jaz pa nisem. To je bilo zame neko novo, neznano področje.
Po vsej verjetnosti bi treniral kegljanje. Imam občutek, da bi se to dalo. Potem pa bi recimo za velik denar prestopil v Makedonijo in igral za Skopje.
Če bi imeli še enkrat priložnost, ali bi se v mladih letih odločili za treniranje še kakšnega drugega športa?
Če bi recimo želel postati svetovni prvak, bi že takrat izumil svoj šport in potem bi ga s pomočjo piarja, ki je bil takrat nerazvit, zdaj pa ga obvladam, promoviral. Sicer imam nekaj športnih inovacij. Imam blagovno znamko Ena na ena, torej igranje vseh športov ena na ena. Mogoče je sliši preprosto, a pravila so zelo zapletena.
Če pa bi bil zdaj isto butast, kot sem bil takrat, in če ne bi bilo medijev, bi po vsej verjetnosti treniral kegljanje. Imam občutek, da bi se to dalo. Potem pa bi recimo za velik denar prestopil v Makedonijo in igral za Skopje (smeh). Nikoli ne bi izbral košarke in nogometa, zelo samokritičen bi bil. Zelo nasprotujem delu tujih nogometnih, košarkarskih šol, ki so veliko naših otrok prevarale. Šole Real Madrida, Barcelone, šole klubov lige NBA vse obljubljajo, da bodo vsi Jordani, LeBroni, Ronaldi in Messiji. Na koncu pa niso.
Ste kakorkoli klubsko usmerjeni?
Nisem. Kar je zelo zanimivo. Enkrat me je Union Olimpija povabila na tekmo z Barcelono, ki sem jo spremljal v VIP-prostorih. Samo enkrat me je povabila, potem karte nisem več dobil (smeh). Z velikim navdušenjem sem namreč zaploskal eni od akcij Barcelone in so me vsi postrani gledali, kaj mi je. Akcija je bila res dobra. Te množične pripadnosti nimam. Tako butast spet nisem. Na igrišču imaš dve moštvi, na tribunah pa imaš ideologijo, ki bi se med seboj pobila, navijače vodi sovraštvo, negativna tendenca, medtem ko igralci na igrišču, če je vpleten denar, prestopajo iz kluba v klub. Uživam v dobrih akcijah. V nogometu sem pristaš Barcelone in madridskega Reala. Sta moja favorita, rad ju gledam. Ko se bo Messi poslovil in se bo generacija zamenjala, pa bom mogoče, ne vem, raje gledal Maribor.
To, da sem začel spremljati nogomet, je bila zame neka osebna revolucija. V poznih zrelih letih sem začel spremljati nekaj, kar vsi spremljajo, jaz pa nisem.
Si kakšne tekme ogledate v živo?
V mladih letih smo velikokrat šli na kakšno, a se dostikrat nisem spomnil, kje sem sploh bil (smeh). Veselje je bilo veliko, a je bilo tako, kot da te nekdo povabi na rojstni dan, pa mu ti tudi čestitaš ne, ker to ni pomembno, pomembno je le, da si ti tam do jutra. Nikoli nisem veliko hodil na tekme, saj je na televiziji na voljo prav vse. Kakšnega druženja z navijači ne potrebujem, niti ne kakšnih socialnih stikov.
Torej si tako veliko tekem ogledate iz domačega naslanjača?
Da. Zanimivo se mi sicer zdi, tudi zato sem danes na intervju prišel z nečakom, ker pripada generaciji, ki je zdaj mlada, da on tekme v celoti ne more pogledati. Pa je velik privrženec športa. On v pol ure pregleda celotno dogajanje ene lige. Jaz pa rad gledam tekme, tudi več ur, če je treba. Nisem še prišel do tega, da bi prestavil na drugi kanal, ker bi bil dolgčas. Res si vzamem čas.
Kakšen ste kot navijač?
Nisem navijač. Nisem tako impulziven, da bi na ves glas kričal (smeh). Kot sem že omenil, sem bil v mladih letih privrženec hokejistov Sovjetske zveze. Pa Mira Cerarja, zaradi katerega smo, ko smo ga leta 1974 gledali, kaj počne na konju z ročaji, na parterju, jokali. Tu je bil tudi telovadec Miloš Vratič. Bil sem tudi velik podpornik Marka Spitza, dobitnika sedmih kolajn na olimpijskih igrah. To so bili časi, ko sem se z njimi identificiral, zdaj pa se zgrozim, če bi bil rad podoben nekomu. Se mi zdi, da bi tako izpadel kot svetoven kreten. A ne bi bil kreten, če bi rekel, da bi bil rad LeBron James? Samo pogled v ogledalo, pa vidiš, da ne bo šlo (smeh).
Ko sem zagledal sotekmovalca iz Novega mesta, ki je imel eno modro in eno rumeno supergo, sem rekel, da ne bom tekmoval (smeh). To je name delovalo ubijalsko. Jaz sem imel superge Borovo, in to ni šlo.
Omenili ste jih že nekaj, pa vendar, je še kdo od športnikov na vas naredil prav poseben vtis in bi ga posebej izpostavili?
Najbolj občudujem Martina Strela. On pravi, da je športnik, vsi ostali pravijo, da ni, in tu imamo razmerje 1:X. To, kar on pravi, je bistveno bolj uspešno od tistega, kar pravijo drugi. Kar pravi on, ni res, kar drugi pravijo, je res in resnica je tu izgubila. Rečeš si, da ne boš gledal športnega programa, ker lahko zagledaš Martina Strela, pa raje preklopiš na Discovery in seveda naletiš nanj, kako plava po nekem jezeru v Koloradu in kako najbolj čudni ljudje sveta preučujejo njegov organizem, se sprašujejo, kako je to mogoče. Njegov izkoristek je fenomenalen, takšnega nima nihče drug na svetu. Če si Porsche in si na njivi, si v riti. Če si pa kolo in greš 500 km/h … Še vedno si kolo, ampak še vedno greš 500 km/h (smeh). Martin Strel je nekaj posebnega.
Enkrat me je Union Olimpija povabila na tekmo z Barcelono, ki sem jo spremljal v VIP-prostoru. Samo enkrat me je povabila, potem karte nisem več dobil.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, ga doživeli?
Ne. Nobenega dogodka ni. Olimpijske igre, Tour de France, Vuelta, finale nogometne lige prvakov … to me nič ne pritegne. Mogoče bi šel na SP v motokrosu, vzel Timu Gajserju motor in šel dirkat za kakšen krog. To bi si upal narediti (smeh). Ni mi do tega, da bi bil prisoten na teh dogodkih, saj imam televizijo, prek katere lahko vse vidim. Najbrž bi bilo drugače, če bi me to vprašali pred 20 leti, v fazi žuriranja. Takrat sem šel in bi šel povsod. Kamorkoli bi me peljali (smeh). Šel bi gledat tudi metanje varpe ali pa lokostrelstvo v Honolulu, pa čeprav bi tam streljal le en sam tekmovalec (smeh).
Obstaja športni dogodek, ki vam je najbolj ostal v spominu?
To so vsi dogodki, ob katerih se ti odpirajo nova obzorja. Ne bom pozabil, kako sem kot otrok hodil gledat spidvej. Prek Cerarja sem doživel orodno telovadbo. V Krškem sem šel tudi na plavalne tekme Celuloze, to je bilo zame nekaj novega, enkrat sem celo nosil tablo za eno ekipo, kar je bilo tudi nekaj posebnega. Tudi ko so se v javnosti pojavili ekstremni športi, deskanje, rolkanje, akrobacije na motorjih itd., je bilo to nekaj posebnega. V Jugoslaviji smo budno spremljali košarkarsko ligo, takratna reprezentanca je bila zame edina na svetu, ki je nekaj znala. Šele po tem, ko sem začel spremljati ligo NBA, sem spoznal, kaj je košarka. Žal mi je, da takrat televizija ni prenašala motošporta. Nikoli si nisem mogel ogledati dirk Nascarja, Indianapolisa in ostalih dirk. Eno večjih razočaranj je formula ena. Nekoč je bila to skoraj neka ljubezen, od katere se nisem mogel ločiti, zdaj pa ne morem niti pogledati starta.
Mogoče pa bi šel na SP v motokrosu, vzel Timu Gajserju motor in šel dirkat za kakšen krog. To bi si upal narediti.
Zakaj?
Manekenska revija nekih japijev ne more biti formula ena. Stare dirke so bile povsem nekaj drugega.
Kako gledate na slovenski šport oziroma na status športnikov pri nas? Lahko o njih govorimo kot o pravih ambasadorjih naše države v svetu?
Države ne predstavlja noben športnik. Če boš prišel nekam v tujino in rekel, da si prijatelj od Bojana Križaja, te bodo vsi debelo gledali. Enako debelo bodo gledali, ko jim boš povedal, kje je Slovenija. V Ameriki sem že doživel, da sem povedal, iz kje sem, in tudi ob dodatnem pojasnilu, da smo med Italijo in Avstrijo, niso vedeli, kje je to. Skratka, to vpitje, da nas športniki predstavljajo, je prava bedarija. Športniki predstavljajo izključno sebe in nikogar drugega. Športni uspeh je egocentrizem na kvadrat. Da v imenu ideologije delaš nekaj za nekoga drugega je kar nekaj. Ti ne delaš zame popolnoma nič. Moja dobra volja je, za koga navijam. Lahko je to Tina Maze, lahko pa Anna Fenninger, za katero bom, ko Tina ne bo več smučala. Sam neke močne nacionalne identitete ne čutim. Če mi je športnik všeč, če mi je simpatičen, ga spremljam, če pa mi ni, ga ne. Pa je lahko to Slovenec ali Južnoafričan ali musliman itd. Športniki so v bistvu za to, kar delajo, zelo dobro plačani, hkrati pa morajo v imenu naroda igrati nekoga, ki je altruist, humanist, nekdo, ki ima dostojanstvo, čast, ugled, ponos, je pošten, vse ima, samo slave se izogiba, denarja se izogiba, vpliva se izogiba in oblasti se izogiba. Ja, seveda ... Ni večjega egocentrika, kot je športnik. Hrepenenje po tem, da je na vrhu piramide, ima samo športnik. Prek vsega priti do prvega mesta in hkrati delovati, kot da si želiš delati v dobrobit naroda … V stari Jugoslaviji je bilo drugačno, ko so jokali, se trkali po prsih, umirali … Danes tega ni, kar pa je tudi logično.