V Phoenixu ste priložnost dobivali po drobtinicah, a vseeno v njegovem dresu debitirali in dosegli prve točke. Kako ste se takrat počutili?
Zame je bilo to nekaj posebnega, prva tekma, prva dosežena točka, a na žalost nisem imel velike minutaže. Vsak novinec prvo leto igra bolj malo, enako je bilo pri Goranu, ki prvi dve sezoni ni prav veliko igral, potem je dobil boljšo minutažo, 10 do 15 minut na tekmo, in tako se že lahko bolj dokažeš.
Februarja ste se preselili v Miami in na zadnji tekmi sezone s Philadelphio dosegli 22 točk.
Na tekmo imam lepe spomine. Bila je edina, na kateri sem res dobil veliko minutažo. Pred srečanjem je bilo nekaj strahu, saj sem prej 80 tekem sedel. Delal sem le individualno in čakal trenutek, da pokažem, kaj znam. Vem, da je bila to zadnja tekma v sezoni in ni nič veljala, a zame je vseeno pomenila veliko.
Z Rileyjem sem imel stik, ko sem prišel in šel, včasih po treningih. Z njim se tako ali tako nihče ne pogovarja, ker si ne upa. Je kot don Corleone.
Kako bi primerjali Miami in Phoenix?
To sta dva različna kluba. V Miamiju je boljša organizacija in ta klub je osvajal naslove, Phoenix pa jih ni. Tudi nasploh sem se v Miamiju počutil bolj domače, saj so v Phoenixu na naju z Goranom gledali kot na brata v paketu, v Miamiju pa so naju videli kot posameznika. Vesel sem, da sem šel tja, saj so mi dali več svobode in se bolj ukvarjali z menoj. Čutim, da bom v Miamiju dobil večjo minutažo in hitreje napredoval.
Vmes ste nekaj tekem odigrali v razvojni ligi. Ste to vzeli kot nekaj pozitivnega ali vam je bilo mučno?
Če povem po pravici, nisem želel tja. Tudi v Phoenixu so mi ponudili možnost igranja v razvojni ligi, a sem to odklonil, tu pa so mi rekli, da preprosto moram iti, ker na 70 tekmah nisem igral. Toliko, da pridobim kondicijo in spet začutim igro. Pol telesa je hotelo iti, druga polovica je želela ostati v prvi ekipi. To je normalno, vsak si želi biti z najboljšimi. Sprejel sem ta novi izziv v svoji karieri, odigral štiri tekme in se vrnil.
Ste med sezono kdaj razmišljali, da bi se vrnili v Evropo?
Ne, nikoli. Kljub temu mi je bilo na trenutke tako težko, da bi najraje nehal igrati košarko, saj nikoli prej nisem bil v položaju, da ne bi igral niti deset minut ali pa sploh ne bi bil v ekipi. Imel sem močno podporo brata, ki je to že imel za seboj, in veliko sva se pogovarjala. Rekel mi je, da je to za prvo leto normalno. Šel sem čez to, zdaj pa bomo videli, kaj bo drugo leto. Težko je, še posebno ker zaradi tolikšnega števila tekem v ligi NBA ni dovolj treningov, da bi se lahko dokazal v igri pet na pet. Energijo zato sproščam na samostojnih treningih. Ko treniram sam, se sam sebi včasih zdim bedak, a le tako lahko spravim ven vso svojo energijo.
Koliko težje bi bilo brez Gorana? Bi obupali?
Ne bi, rad imam košarko, tudi brez njega bi šlo, a mi je zelo pomagal. Tudi za ženo je bilo težko, domov sem prihajal slabe volje, živčen.
Vsak, ki gre na novo v ligo NBA, ve, da ne bo veliko igral, a hkrati upa, da se bo na treningih dokazal. Je bilo pri vas kljub predhodnim Goranovim nasvetom enako?
Še zmeraj sem upal, saj če te klub hoče, naj bi potem tudi igral. A v ligi NBA očitno ni tako, v Phoenixu je bilo sedem, osem igralcev na položajih dve, tri. To prvo leto je bilo res čudno, posebej prva dva meseca mi je bilo zelo težko, ker je bilo vse novo.
Ste imeli kot novinec kakšne posebne naloge?
Moral sem nositi pijačo, brisače, a nič takega, saj sem, čeprav sem novinec, malo starejši.
Ste bili v Phoenixu na vseh tekmah, čeprav ste vedeli, da ne boste v ekipi?
Da, prisoten moraš biti na vseh srečanjih. Lahko jih gledaš tudi v garderobi, a včasih mi je bila res prava muka iti do dvorane, saj se mi tam ni dalo zabiti treh ur in pol.
Ste bili vi le del paketa, ko je Miami vzel Gorana?
Niti ne. Dejansko sem že teden prej vedel, da bo Gogi po vsej verjetnosti šel v Miami, zase pa sem izvedel dva dni prej. Miami je določeno zanimanje kazal že po svetovnem prvenstvu, ko so me opazovali, a se takrat niso odločili zame. Potem pa so me poklicali in vprašali, ali bi prišel skupaj z Goranom, in tega sem bil zelo vesel.
Kako je sicer zamenjati moštvo sredi sezone?
Tudi to je bilo zame prvič, bilo je čudno, ko te zamenjajo tako, kot so mene. Bil sem že na avtobusu, s Phoenixom smo bili namenjeni v Minnesoto. Odrinili naj bi ob enih, deset minut prej pa nas je pet igralcev stopilo z avtobusa, vsi smo bili zamenjani in naslednji dan si že moral v drugo ekipo. Malce težko je spoznavati nove obraze, ki te na začetku ne sprejmejo ravno odprtih rok.
Dejansko sem že teden prej vedel, da bo Gogi po vsej verjetnosti šel v Miami, zase pa sem izvedel dva dni prej. Miami je določeno zanimanje kazal že po svetovnem prvenstvu, ko so me opazovali, a se takrat niso odločili zame. Potem pa so me poklicali in vprašali, ali bi prišel skupaj z Goranom, in tega sem bil zelo vesel.
Kako ste doživljali zadnje dni v Phoenixu, ko se je Goran z nekaterimi gledal precej postrani?
Jaz že vso sezono nisem bil v preveč dobrih odnosih z nekaterimi, ker nisem igral in se nihče ni preveč ukvarjal z menoj. V ligi NBA je zadnje dni menjav vzdušje zelo čudno, nihče se z nikomer ne pogovarja. Kot bi se vsi bali, vsak se drži zase.
Ste imeli kdaj občutek, da ste boljši od koga, ki igra?
Da, ves čas imam tak občutek. Imel sem soigralce, ki so mlajši od mene, ki so prišli z univerze, pa so igrali po deset minut. Ni se mi zdelo pravično, da jaz, ki že deset let igram profesionalno, nisem dobil take minutaže. A po drugi strani razumem, oni so Američani, jaz Evropejec, in z njimi so vedno delali drugače. Bil sem potrpežljiv in sem še, samo čakam svojo priložnost, za katero vem, da bo prišla.
Kaj pa boste naredili, če vseeno ne bo tako? Boste vztrajali?
Bom. Priložnost mora priti. Zdaj, ko sem pokazal, kaj znam, mi preprosto morajo dati priložnost. Gogi mi je tudi povedal, da je Wade prišel k pomočniku trenerja in mu dejal, da moram igrati, da moram dobiti več priložnosti. Bomo videli, kaj se bo zgodilo naslednje leto. Pred menoj je še poletna liga, tam se moram dokazati in odigrati vsaj solidno. Videli bomo tudi, kdo od igralcev bo v Miamiju ostal in kdo bo prišel.
Minutažo v ligi NBA določa višina pogodbe, vaša še ni tako visoka ...
Zame je dovolj deset minut na tekmo, v njih lahko vsaj nekaj pokažeš. Povsem drugače, kot če dobiš priložnost zadnji dve minuti, ko se ne igra več košarka, ampak le nekajkrat pretečeš dolžino igrišča, kar je nesmisel.
Vam niti na pamet ne pade, da bi se vrnili v Evropo?
V ligi NBA je vse na vrhuncu, vse za razred boljše kot v Evropi. Predvsem pa vem, da lahko v njej igram, poti zame še zdaleč ni konec, svojo kariero hočem narediti v ligi NBA. Vrnem se lahko kadarkoli. A zakaj bi to storil, potem pa bom imel grenak priokus in se spraševal, zakaj nisem storil tega in tega. Gremo do konca oziroma dokler gre, vem pa, da bo šlo. Tako je, sem trmast.
Imate še enoletno pogodbo, torej za vas ni poletne negotovosti?
Res je, čeprav se v ligi NBA nikoli ne ve. To je tržnica, danes si, jutri te ni. Odločil sem sem, da bom šel igrat poletno ligo, potem pa se bom osredotočil na slovensko reprezentanco.
Ste se po koncu sezone v Miamiju kaj pogovarjali s trenerjem Spoelstro? Kaj vam je obljubil?
Tam stalno nekaj obljubljajo, a tega ne smeš vzeti preveč resno. Bil je normalen pogovor, vsak igralec je imel pred odhodom sestanek s trenerjem in predsednikom Patom Rileyjem. Mislim, da je bil pogovor uspešen, nismo se pogovarjali o minutaži, ampak predvsem o tem, kako bom napredoval. Prosili so me, ali bi igral poletno ligo, in privolil sem. Mislim, da je to dobro zame, saj med sezono nisem veliko igral. Poleg tega ne bi bilo dobro, da bi jih glede tega zavrnil.
Koliko stika ste sicer imeli z Rileyjem?
Ko sem prišel in šel, včasih po treningih. Z njim se tako ali tako nihče ne pogovarja, ker si ne upa. Je kot don Corleone (smeh).
S kom ste se v Miamiju najbolje ujeli?
Z Andersenom, Wadom in Dengom.
Beseda o Wadu?
Res je dober soigralec, kot človek pa je sproščen, vseskozi se pogovarja in zafrkava.
Pričakujete, da bo Goran ostal v Miamiju?
Upam, da bo, mislim, da ima Miami največje možnosti. Res upam, da bo podpisal z njim, ker menim, da je to dober klub zanj.
Poti zame še zdaleč ni konec, svojo kariero hočem narediti v ligi NBA. Vrnem se lahko kadarkoli. A zakaj bi to storil, saj bom imel potem grenak priokus in se spraševal, zakaj nisem storil tega in tega. Gremo do konca oziroma dokler gre, vem pa, da bo šlo. Tako je, sem trmast.
Zadnja tekma sezone je verjetno spodbuda za naprej. Kako so se na vašo predstavo odzvali v klubu?
Velika spodbuda. Dejansko sem videl, da lahko igram, le minutažo potrebujem. Zdaj sem tudi njim odprl oči, bomo videli, kako bo naslednje leto. Wade mi je že pred tekmo rekel, da ve, da znam igrati, in da moraš v ligi NBA čakati na priložnosti. Bili so veseli, na trenutke pa tudi kar niso mogli verjeti čemu, kar sem naredil, čeprav je bilo to zame normalno.
Prav veliko počitka ne boste imeli, saj poletni ligi sledi reprezentančna akcija?
Res je, v Miami grem konec maja, tam bom ostal mesec in pol, potem pa se bom priključil reprezentanci, če bom seveda zdrav.
Imate kaj težav?
Zdaj jih nimam, a do evropskega prvenstva so še štirje meseci in lahko se še marsikaj zgodi. Seveda pa upam, da se nič ne bo. Sloveniji se bom vedno odzval.
Boste na priprave reprezentance prišli pozneje?
Po vsej verjetnosti da. Z Miamijem se še nisem pogovarjal o tem, ali bom ostal na obeh poletnih ligah v Orlandu in Las Vegasu. Vemo tudi, da imata Fiba in liga NBA dogovor, da igralci iz nje ne smejo trenirati v izbrani vrsti več kot en mesec pred začetkom prvenstva. Komaj čakam, da se začne akcija reprezentance, saj v njej vedno uživam.
Boste za nastop prepričali brata? Se o tem pogovarjata?
Niti ne, on ima svojo družino, jaz svojo. Upam, da bo igral, a ga ne bom prepričeval, to mora biti njegova odločitev.
Se slišite s kom iz reprezentance?
Z Juretom Zdovcem se še nisem slišal, sem se pa pred nekaj dnevi pogovarjal z Matejem Avanzom ter slišal z Edom Murićem, Blažičem in še nekaterimi. Bolj kot ne že vemo, kakšna bo letos reprezentanca. Mislim, da bomo imeli dobro, mlado ekipo z veliko energije, in upam na najboljše.
Ni se mi zdelo pravično, da jaz, ki že deset let igram profesionalno, nisem dobil take minutaže. A po drugi strani razumem, oni so Američani, jaz Evropejec, in z njimi so vedno delali drugače.
Ste se pogovarjali z Benom Udrihom?
Sem, ko smo igrali tekmo z Memphisom v Phoenixu, a o reprezentanci ni tekla beseda.
Menite, da letos bo v reprezentanci?
Upam, da bo prišel, saj je že čas, da zaigra zanjo.
Kakšna so pričakovanja za evropsko prvenstvo?
Velika, kot vedno. Moramo priti v drugi krog, to je prvi cilj, potem bomo gledali naprej.
Vam bo v reprezentanci veliko lažje, ker poznate delo in zahteve selektorja Zdovca?
Mislim, da bo. Vsi vemo, da poudarek daje obrambi, vemo, kakšne napade postavlja. Podobno je bilo pri Boži Maljkoviću. Prvo leto je bilo zelo težko, naslednje leto pa veliko boljše. To je normalno, vsakega trenerja moraš spoznati.
