Ravno to se v zadnjih dneh pogosto dogaja strankam v North Kingstownu, ameriškem mestu s 35 tisoč prebivalci na Rhode Islandu. Mnogi tisti, ki so si zjutraj, v odmoru med službo ali po njej zaželeli slastnega in dišečega kavnega napitka, so že ob vstopu v slavno verigo Starbucks naleteli na presenečenje. S širokim nasmeškom in prijaznostjo jim je namreč najljubšo kavo postregel verjetno najvišji tako imenovani barista.
Na njegovem listku z imenom piše Vin. Vin Baker. To je tisti Vin Baker, ki je bil eden od najboljših košarkarjev univerze Hartford, tisti, ki je leta 2000 v Sydneyju z ameriško reprezentanco osvojil zlato kolajno, ki je ob vsem tem zaigral tudi na štirih tekmah legend in ki je trinajst let preživel med profesionalci lige NBA in skupno dosegel 11.839 točk. Njegova kariera je bila v očeh mnogih košarkarjev zavidljiva, v vseh teh letih pa je zaslužil, reci in piši, sto milijonov dolarjev.
KAVA IN CERKEV
Toda njegov zaključek v najmočnejši ligi je bil vse prej kot bleščeč, tako kot mnogim je tudi njemu slava stopila v glavo, ob koncu kariere pa je že imel težave z alkoholizmom. Sto milijonov dolarjev se mogoče res sliši veliko. Tako veliko, da si navadni smrtniki niti ne morejo predstavljati, da bi jih lahko zapravili. Toda očitno je mogoče tudi to. Od razsipnosti, neposrečenih naložb v restavracije in vse do številnih »prijateljev«, ki so potrebovali nekaj drobiža, denar pa je hitro puhtel.
Baker je dosegel dno, zdaj pa pri 43 letih in s štirimi otroki začenja znova. Toda daleč od blišča košarkarskega parketa, kjer je pustil globok pečat. Daleč od sveta športa, ki mu je na eni strani dal bleščeče življenje, a se z njim ni znal in zmogel spoprijeti. Zdaj dela v Starbucksu in pripravlja kavo, hkrati pa se izobražuje, da bi lahko nekoč vodil eno od poslovalnic, pomaga tudi v lokalni cerkvi, že štiri leta pa ni poskusil kapljice alkohola.
POGODBA ZA 86 MILIJONOV
»Bil sem alkoholik, izgubil sem pravo bogastvo. Bil sem zelo nadarjen, a sem izgubil tudi to. Star sem 43 let in imam štiri otroke. Moram pobrati razbite kose. Sem oče. Sem duhovnik v očetovi cerkvi. Moram se naučiti iz svoje zgodbe in pokazati, da se lahko poberem,« je odločen Baker, ki poleg tega želi pomagati športnikom s svojimi nasveti, življenjskimi nauki, ki se jih je naučil.
In ni jih bilo malo. Njegova zgodba se je začela pisati leta 1993, ko je bil na naboru NBA izbran kot osmi igralec, izbrala ga je ekipa Milwaukee Bucks. V dveh letih je postal član najboljše postave, nato pa je na mizo dobil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Sedemletno pogodbo s Seattlom, vredno 86 milijonov dolarjev. Nadaljeval je odlične predstave, pred trinajstimi leti pa je njegova zvezda na košarkarskem nebu začela ugašati.
PRODAL TUDI ZLATO KOLAJNO
Nemalokrat se je zapletel v prepire z igralci in trenerji, nazadnje pa je sebi in drugim priznal, da ima težave z alkoholom. Pozneje se je o tej temi na dolgo in široko razgovoril. Živel je dvojno življenje. Kot košarkarski zvezdnik podnevi in kot pijanec ponoči. »Nihče ni vedel tega. Moj oče je bil duhovnik. Toda ko sem zapustil dvorano, sem hitro skočil v avto, se zapeljal domov in počel vse napačne stvari. Imel sem preveč časa, preveč denarja, nisem bil zbran,« je priznal. Svojo odvisnost je dobro skrival, njegovi trenerji niso vedeli, da se Baker doma utaplja v litrih pijače. Ob zatonu kariere pa je ne bi mogel skriti pred nikomer. Vse je kričalo po tem, njegova igra, njegov vonj, njegov odnos.
Sledili so še mnogi propadli posli, med drugim je ogromno denarja vložil v restavracijo, na koncu pa je Baker ostal brez vsega. Da bi lahko zaslužil nekaj denarja, poplačal dolgove, je prodal svojo ogromno vilo, številne avtomobile. Pa ne le to. Prodal je tudi svojo zlato olimpijsko kolajno. Torej vse svoje bogastvo, vse, kar bi mu lahko prineslo nekaj dodatnih zelencev. Toda ponos in očetovski čut mu nista dovolila, da bi se predajal alkoholu.
Privolil je v zdravljenje, in čeprav je štiri leta trezen, je zanj vsak dan izziv. Toda zdaj vsaj ve, kje in kako zapravi vsak cent svoje plače. »Zame bi se lahko vse skupaj končalo z zaporom ali smrtjo. Tako se takšne zgodbe po navadi končajo. Zame je junaško to, da sem našel dovolj moči, da sem zapustil ta način življenja in se navdušil nad novo službo, s katero skušam preživeti družino. Vsako jutro se zbudim z novo energijo in nisem odvisen od alkohola,« je v ganljivi izpovedi še dodal Baker.
