© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jurij Završnik
Jurij Završnik
29.11.2014 11:29:22

Smrekar: Očitno jih polovica dela s figo v žepu

Enzo Smrekar
Enzo Smrekar
Grega Wernig

Predsednik smučarske zveze ni v zavidljivem položaju. Zvezo je prevzel januarja letos in po izjemno uspešnih olimpijskih igrah v Sočiju je prišel čas streznitve. Natančen pregled poslovanja je pokazal veliko finančno luknjo in začelo se je zategovanje pasu, kar vsem seveda ni bilo po godu. Ponudil je celo svoj odstop, če se IO ne bi strinjal z njegovim načinom vodenja, vendar je optimist za prihodnost.

Dejali ste, da boste odstopili, če člani izvršilnega odbora ne bodo sprejeli programa sanacije. Poleg tega ste predsednika alpskega zbora in odbora Dušana Goriška pozvali k odstopu. Je vaš način vodenja, tako imenovan podjetniški način, sprejemljiv za vodenje športne zveze?

Stanje je znano in je posledica nekajletnega poslovanja zveze. Žal že pri svoji kandidaturi za predsednika nisem imel popolnega vpogleda v poslovanje zveze. Tudi zaradi tega, ker smo imeli zunanje računovodstvo in nekaj stvari ni bilo preglednih. Niti 1. januarja 2014 niti 1. junija 2014 ni bilo jasne slike. Če bi imeli popoln vpogled, bi bilo že takrat jasno, da je poleg kreditov tudi velika likvidnostna luknja v višini 700.000 evrov. Govorimo, da ni sponzorjev in sredstev za tekočo sezono, kar pa je posledica tega, da je bilo nekaj teh sredstev porabljenih že prejšnjo sezono. Kolikor so posamezne panoge prekoračile proračune v prejšnjih sezonah, so denarni primanjkljaj v tej sezoni. Ugotovili smo, da je bilo vnaprej porabljenega kar nekaj denarja za televizijske pravice, iz fundacije ... In v novi sezoni ni ostalo več prostora in časa za odlašanje. Če bi bila športna zveza podjetje, kot nam nekateri očitajo, bi razglasili insolventnost – torej stečaj ali prisilno poravnavo. Prav veliko izbire ni bilo. Vsak dan sem deležen dobronamernih nasvetov, naj vzamem še en kredit, da bo nekaj časa v redu. Toda pod to se nočem podpisati. Tako ne bi vodil niti države in ne mislim biti odgovoren za tako poslovanje na zvezi. S tem bi samo podaljšali agonijo. Tudi očitek, da hočemo vse rešiti takoj, ne drži. Sanacija je razpotegnjena na deset let. Iskali pa smo še dodatne načine, kako bi reprogramirali dolgove, da bi bilo breme v tej sezoni še manjše. Iščemo vse kvadrature kroga, ki so mogoče, veliko prostora pa žal ni. Obstaja pa še tretja inačica, ko spet nekateri s figo v žepu govorijo o prodaji premoženja. Mislim, da je to skrajen način reševanja situacije. Mislim, da je problem način delovanja. Z dodatnim kreditom in s prodajo kakšnega premoženja bi podaljšali način delovanja zveze. Ne bi pa rešili problema in z njim bi se srečali čez leto ali dve. Svojo odgovornost jemljem dovolj resno, da si ne dopustim, da bi bil jaz tisti, ki bi situacijo poslabšal in potem zvezo predal komurkoli.

Amaterski športni delavci v IO odločajo o proračunu. Odgovarja pa nihče. Vodja panoge ima proračun, in tudi če ga prekorači, ne odgovarja za to. Nič se mu ne zgodi.

To vprašanje zadeva bistvo težave. Na eni strani imamo amaterski pristop na ravni klubov, ki se sreča s profesionalnim ustrojem na ravni najboljših. Umetnost je, kako potegniti mejo. Status zveze temelji na tem, da se bodo ljudje držali pravil. Če se jih kdo ne drži, potem je naloga direktorja, da to sankcionira. To že zdaj piše v statutu in tudi to, kar počnemo, ni nič novega.

Vsak dan sem deležen dobronamernih nasvetov, naj vzamem še en kredit, da bo nekaj časa v redu. Toda pod to se nočem podpisati. Tako ne bi vodil niti države in ne mislim biti odgovoren za tako poslovanje na zvezi. S tem bi samo podaljšali agonijo.

Torej do zdaj niso tega izvajali?

Drži, da to prvič počnemo. Zanikam tudi, da gremo v podjetniško logiko, ker nismo ničesar spremenili v statutu in pravilih. Težava je, da se posamezniki, ki bi morali delovati v okviru proračuna, že v preteklosti niso držali okvirov. In zgodilo se jim ni nič. Minus se je potem vedno pokrival z jemanjem kreditov. Tu je izvirni greh – odgovornost. Če bi bila odgovornost resno vzeta, razumljena in izvajana, ne bi bilo nobenih težav. Mi smo še vedno največja in najbogatejša zveza. Sanacijski načrt je pokazal, da je od leta 2007 do zdaj vedno dobivala več denarja. Res pa je, da smo tudi več trošili. Tako tudi letos, ko je nekaj sponzorjev povečalo sredstva. Toda če moraš pokrivati luknje za nazaj, gre nekaj teh sredstev tudi za krpanje.

GORIŠKA NIMAM PRAVICE ODSTAVITI

Tudi vi ste amaterski delavec. Toda vi odgovarjate za vodenje zveze, tako moralno kot kazensko.

Res je. Odgovornost je samo na enem človeku, pa še to na tistem, ki ima najmanj vpliva na porabo. Načeloma sem imel, malce naivno toda dobronamerno, kot podpredsednik nekaj vpogleda v poslovanje. Videl sem, da so težave. In ker nisem pristaš tega, da sediš in kritiziraš, sem menil, da na tem področju lahko pomagam. Verjel in zaupal sem, da je večina ljudi, ki tu delajo, pripravljena pomagati, da bomo stopili skupaj in zvezo začeli reševati. Večkrat sem izjavil, da je položaj zelo resen, ne pa nerešljiv. No, tudi to si nekateri razlagajo v smeri – če je rešljiv, potem pa lahko še nekaj časa delamo po starem. Problem odgovornosti in porabe bi zakon o društvih lahko rešil do neke mere, toda težava je, da imamo elektorski sistem od spodaj navzgor, nimamo pa mandatarskega sistema od zgoraj navzdol.

Goriška pa ste pozvali k odstopu.

Nimam ga pravice odstaviti in si te pravice niti ne želim in je ne zahtevam. Težavo pa imam, ko nimam sogovornika iz ene od pomembnih panog, še posebej če se dogajajo prekoračitve proračuna. Edino, kar lahko naredim z mesta predsednika, osebno in kot eden večjih sponzorjev, je, da ga pozovem k razmisleku o tem, da odstopi, če ni kos nalogam, ki bi jih moral opraviti. Če se na seji pogovarjamo o proračunu, pa govori, da ne ve, kakšno je stanje, in da ne ve, kako je do njega prišlo, potem nimam sogovornika. Želim, da so moji sogovorniki ljudje dobrih namenov in dovolj strokovno usposobljeni, da skupaj rešimo težavo. Pogovarjali bi se o novih sponzorjih, alternativnih programih, ampak v dobri veri, in ne s figo v žepu, da je potem čez mesec dni stvar bistveno slabša, vsi pa računajo na to, da se tako ali tako ne more zgoditi nič.

smrekar2 GW
Grega Wernig

Ali ne bi bilo potem boljše, če bi bil na čelu panoge profesionalec in bi kazensko odgovarjal za vse skupaj?

Opravil sem kar nekaj pogovorov pri klubih in dobil sem odziv baze. Obljubil sem, da bom na osnovi tega začel pripravo novega statuta. Bile so že take in drugačne oblike delovanja, od centralizirane do velike samostojnosti panog, in nobena od njih ni izključena. Tudi če bi imeli poslovnega direktorja ali direktorje, bi bila odgovornost pomembna. Pomembno je tudi, kdo direktorja postavlja in kdo ga odpokliče. Če klubi volijo vodjo panoge, potem on postavlja direktorja in nato direktor reče, da odgovarja vodji panoge in klubom, ki so me izvolili, in ne predsedniku zveze. Tako lahko nastane popolnoma enaka težava, kot je zdaj.

Težava je, da se posamezniki, ki bi morali delovati v okviru proračuna, že v preteklosti niso držali okvirov. In zgodilo se jim ni nič. Minus se je potem vedno pokrival z jemanjem kreditov. Tu je izvirni greh – odgovornost. Če bi bila odgovornost resno vzeta, razumljena in izvajana, ne bi bilo nobenih težav.

Gorišek je večkrat dejal, da ni imel vpogleda v porabo svoje panoge.

Do neke mere je to res, saj smo potrebovali precej časa, da smo dobili celotno sliko. Ni toliko problem, da Gorišek ni vedel za stanje, ampak da ni vedel, koliko denarja bo imel na voljo. Tu pa imamo sistemski problem, saj se proračuni posameznih panog na zvezi pripravljajo na osnovi obljub. Realnost pa je taka, da se sponzorji lahko v zadnjem trenutku premislijo. Torej mi začnemo sezono na osnovi predvidevanj, kar je narobe. Kaj pa če kakšna stvar pade v vodo? Glede tega zneska je bilo pri Gorišku največ govora. Potem smo povedali, da je proračun alpskih disciplin 1,080.000 evrov. To je, ko smo odbili dolgove za preteklo sezono, saj je bil osnovni proračun veliko večji. Ampak tudi ta številka je bila namerno preslišana in alpinci so sestavili program, ki zahteva več denarja. Lahko samo ugibamo, kakšni so bili dogovori v resnici.

Klubi so izvoli Goriška, kaj pa lahko tu vi sploh storite?

Sistem je tak, da brez tega, da se bomo vsi zavedali, kje smo, ne gre. Rekel sem, da bom odstopil, pa ne iz obupa. Obstajati mora skupna volja, da želimo rešiti nastalo situacijo. Če pa sem edini, ki misli, da je treba to rešiti, vsi drugi pa mislijo, da ni potrebe, potem se moram vprašati o smiselnosti svojega vztrajanja na poti, za katero mislim, da je pravilna.


Moja želja je, da bi umaknil delovanje zveze s prvih strani časopisov. Pa ne zato, ker me je tega strah ali sram, ampak menim, da bi morali biti v ospredju športniki. 

TUDI Z NEPRIJETNIMI ODLOČITVAMI 

Nekateri ljudje, ki so v IO, so tu že 15 ali 20 let. In isti ljudje so sprejemali sklepe, podpisovali proračune, jih potem prekoračili. Vi zdaj delate z njimi v IO. So sploh zaupanja vredni?

Pravno formalno IO ni nikoli potrjeval proračunov prek okvirov. IO se je vedno ukvarjal z reševanjem primanjkljaja. Že na moji prvi seji IO, po prihodu Tomaža Lovšeta na mesto predsednika zveze, sem se soočil s prekoračitvijo nekaj 100.000 evrov proračuna ene od panog. Kot gospodarstveniku se mi je to zdelo nemogoče. Panoge v okviru smučarske zveze morajo nastopati skupaj, saj je zveza potem do sogovornikov močnejša. Prav je, da obstaja solidarnost, ki pa ne sme biti taka kot v politiki, ko je tam ček brez zneska in je potrošnja neomejena. Ta del je v preteklosti pobegnil izpod nadzora. Želel bi si, da vodje panog ob nastopu mandata pogledajo sredstva, ki so na voljo, in znotraj proračuna naredijo največ, kar je mogoče. Ne more biti odgovor, da se ne da nič narediti. Večkrat poudarjam vlogo vodje, ki jo moram opravljati jaz, tudi z neprijetnimi odločitvami. To pričakujem tudi od vodij panog. Dokler ne bomo imeli dovolj pravih vodij, se ne bomo rešili objema težav.

Boste poklicali na odgovornost ljudi, ki so v preteklosti delali na zvezi in so tako ali drugače krivi za sedanje stanje?

Moja želja je, da bi umaknil delovanje zveze s prvih strani časopisov. Pa ne zato, ker me je tega strah ali sram, ampak menim, da bi morali biti v ospredju športniki. Veliko smo naredili, ko smo opravili pregled od 2007 do 2014. Točno se ve, kdo so bili v tem času predsedniki, direktorji, vodje ... Vsak, ki želi, lahko to pogleda in prilepi ime na vsako obdobje. Toda to ne bi smela biti naša naloga, ampak se moramo ukvarjati s prihodnostjo. Veliko je drugih stvari in projektov, s katerimi bi se morali ukvarjati, želeti si moramo, da to postane naša glavna stvar. Žal pa smo se znašli v polpretekli zgodovini in sedanji situaciji, za katero mislim, da je vsi ne jemljejo dovolj resno.

smrekar3 GW
Grega Wernig


NEKAJ 100 TISOČ EVROV ZA TOŽBE

Maruša Ferk in Vanja Brodnik prek spletne strani zbirata sredstva za treninge. Ali je to ogledalo naše smučarije, da smučarka, ki sodi med tri najboljše pri nas, zbira denar za maže za smuči?

Alpsko smučanje ima finančni okvir. Nisem strokovnjak, vendar se sprašujem, ali je razporeditev sredstev med strokovnimi službami in tekmovalci ustrezna. Razlika se mi zdi prevelika, vendar res nisem strokovnjak. In denarja niti ni tako malo. Imamo kolajne tudi v panogah, kjer je denarja bistveno manj. Zakaj se porabi tako veliko denarja za trenerje, priprave, tako velike ekipe, ne vem. Posledica pa je, da nekaj denarja zmanjka in alpski odbor je tisti, ki določi participacijo tekmovalcev na treningih. Zanimivo, da je participacija samo pri alpincih. Res je, da je smučanje dražji šport, toda če bi bila dobra volja, bi se našla tudi kakšna rezerva. Res je tudi, da imajo tekmovalci na voljo nekaj prostora za osebne sponzorje.

Zaradi afere Vanese Mae bi morali vsi vpleteni takoj oditi iz smučarije, na čelu z vodjo zbora, ki je vedel, kaj se je zgodilo. Vrgli so zelo slabo luč na slovensko smučanje in zvezo. Tudi tu ni vzvoda za sankcije?

Pri Vladu Makucu smo to naredili. Res pa je tudi, da del finančnih bremen smučarske zveze odpade na zaljubljence v ta šport, ki imajo drugi dan precej manj ljubezni do športa in takoj sprožijo tožbo. Kar nekaj 100.000 evrov je odšlo iz zveze za razne tožbe. Nekaj je, kaj je prav, nekaj pa, kaj je pravilno in legalno. Poskušali smo postopek peljati v skladu s statutom in pravilniki, ampak naleteli boste tudi na mnenje, da tudi ti postopki niso bili pravilni in da bo prišla tožba.

Toda vaše osebno mnenje o tem?

To se pri nas v službi ne bi toleriralo pet minut. In nikjer v normalnem svetu se ne bi. Ne zdi se mi korektno, da si v pravnem sporu z zvezo, obenem pa delaš zanjo. Ne morem se znebiti občutka, da zvezo vsi vidijo kot banko, polno denarja – malce si bomo sposodili denarja, malce jih bomo tožili ... Logika razumevanja denarnih tokov je neverjetna – zdaj sicer nimam, bom pa imel, ampak vmes bom pa trošil. Toda kdo bo vmes zagotovil denar? Od kje? In ne mislim, da so ljudje, ki se s tem ukvarjajo, funkcionalno nepismeni. Gre za izigravanje sistema.


NI MI ŽAL, SEM PA ŽALOSTEN

Spet smo pri odgovornosti ljudi, ki delajo na zvezi. Jih polovica dela s figo v žepu?

Očitno. Kot slišim, imajo težave tudi na drugih zvezah, kar kaže na to, da je morda ureditev zakona o društvih vprašljiva. Občutek družbene odgovornosti pri podjetjih počasi izpodriva tržna logika. Na srečo se veliko podjetij prepozna v uspehih smučarske zveze. In ukvarjati se moramo z njimi, ne pa sami s sabo. Delovanje zveze sem strnil v treh točkah – ugotoviti, kje smo, prilagoditi porabo temu, kar imamo, in potem poskušati pridobiti več. S slednjim se sploh še nismo začeli ukvarjati, ker so še vedno pritožbe, sklici, ugovori, sklepi ... To je neproduktivno delo.

Ne morem se znebiti občutka, da zvezo vsi vidijo kot banko, polno denarja – malce si bomo sposodili denarja, malce jih bomo tožili ... Logika razumevanja denarnih tokov je neverjetna – zdaj sicer nimam, bom pa imel, ampak vmes bom pa trošil. Toda kdo bo vmes zagotovil denar? 


Vizija smučarske zveze čez nekaj let?

Tu pridemo do drugega vprašanja – kako uskladiti množičnost in profesionalnost. Profesionalcem moramo omogočiti, da so učinkoviti, in najti sredstva, da se vzpodbudi množičnost. Zveza mora pomagati klubom, saj se lahko množičnost najlažje izvaja prek njih. Ena mojih želja je tudi, da bi se skakalni šport vrnil v Maribor. Imamo drugo največje slovensko mesto, ki ne daje nobenega skakalca. Daje nogometaše, ampak zakaj pa ne bi poleg smučarjev dajalo še skakalce. Zagodel nam jo je propadli projekt univerzijade, ki nam ni dal infrastrukture, poleg tega pa nam je škodil še na ugledu. To je bil tudi eden od očitkov pri kandidaturi Planice za svetovno prvenstvo.

Vam je kaj žal, da ste se odločili za predsednika smučarske zveze?

Ni mi žal, ker nisem tak človek, sem pa včasih malce žalosten. V tem boju se včasih počutim kot Don Kihot v boju z mlini na veter. Tega ne počnem zase. Po mojem dojemanju to počnem v dobro ljudi, ki so v smučanju, zaposlenih, športnikov. Da postavimo zdrave temelje za prihodnost. Res se v tem boju počutim malce osamljen. No, sem optimist, saj me na srečo kljub vsemu podpira kar nekaj ljudi v izvršilnem odboru, da se bo vse uredilo.