© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Pogačar
Robert Pogačar
13.09.2014 10:59:21

Ob jubileju največja kriza

Grega Wernig

Ženski športni klub z največ lovorikami v Sloveniji v teh dneh praznuje tridesetletnico delovanja.

V tem času se je klub iz predmestja Ljubljane iz malčka prelevil v velikana, ki je dvakrat pokoril tudi Evropo. Žal se je klub prav letos znašel v največji krizi, odkar obstaja.

Ko se je leta 1984 skupina zanesenjakov pod vodstvom Cvete Benet, ki je prevzela tudi trenersko vlogo, na Galjevici odločila ustanoviti ženski rokometni klub, si zagotovo nihče ni predstavljal, da bo kdaj presegel lokalne okvire in postal najboljši klub v Sloveniji ter nato še Evropi.

Že do osamosvojitve so mlada dekleta, ki so v mladinski ligi začela nastopati v sezoni 1985/86, dosegla raven sredine slovenske lige, prvi kvalitetni preskok pa se je zgodil, ko je delo v klubu prevzela zdajšnja trenerka Marta Bon in v klub privabila še nekaj kolegic, ki pri takrat prevladujoči Olimpiji niso več našle mest v ekipi. Prihod ene najboljših evropskih krožnih napadalk Tanje Polajnar poleti 1992 je takrat pomenil kar manjšo senzacijo, Krim je z njo že v prvi sezoni osvojil slovenski pokal.

Približno istočasno je klub dobil tudi novega predsednika, današnjega ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Tudi njegov prihod v klub je bil splet naključij; če njegov starejši sin Damijan ne bi prijateljeval z eno od rokometašic, se to zagotovo ne bi zgodilo. Benetova in Bonova sta hitro zavohali njegovo podjetniško žilico in ga zvabili na sestanek, na katerem sta ga uspeli prepričati o sodelovanju. Dejstvo, da je Zoran kot pogoj postavil najprej slovenski naslov in nato še naskok na evropski vrh, sta vzeli le kot plus, čeprav sta pozneje priznali, da ju je bilo strah, ali bo ta projekt izvedljiv. Kot se je pozneje izkazalo, nič ni bilo nemogoče.

TISELJ JIH JE DVAKRAT POPELJAL NA VRH
Uvrstitvi v četrtfinale pokala pokalnih zmagovalcev ob prvem nastopu v Evropi v sezoni 1993/94 je leto pozneje sledil tudi prvi naslov državnega prvaka, trener v tisti sezoni je bil Andrej Kavčič. Po neuspešni prvi evropski sezoni pri trenerju Jiržiju Zerzanu je nov mejnik pomenil prihod legendarnega Vinka Kandije, ki je krimovke treniral med letoma 1996 in 2000. Ta jih je leta 1999 pripeljal do prvega finala pokala prvakinj, v katerem je bil za las boljši madžarski Dunaferr.

Trener iz Trogirja je v klubu pustil velik pečat in postavil temelje za nadaljevanje, ko je pod vodstvom Toneta Tislja v letih 2001 in 2003 Krim osvojil tako želen evropski vrh, finalni žrtvi sta bila danski Viborg in španska Valencia. Še dvakrat so se prebile do finala, kjer so v letih 2004 in 2006 morale priznati premoč danskima Slagelseju in Viborgu. Pozneje je bilo uspehov malce manj, a vsaj med osmerico najboljših evropskih ekip so se še naprej uvrščale, še v predlanski sezoni tudi med četverico.

Čeprav se je Krim tudi v zadnji sezoni prebil med osem najboljših evropskih moštev, je prav ob svoji tridesetletnici padel v do zdaj največjo krizo, odkar obstaja. Finančna kriza in neplačevanje igralk, ki so celotno sezono odigrale domala brezplačno, sta na delovanje kluba vrgla precej veliko senco. Pri tem se zastavlja vprašanje, kakšna je vloga "očeta" kluba Zorana Jankovića, ki je svoje poslanstvo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vzel še kako zares.

Z EKIPO NA GOSTOVANJA
Z ekipo se je vozil tudi na gostovanja (do Romunije denimo 20 ur v eno smer z avtobusom), če ni utegnil, pa se mu tudi ob peti uri zjutraj ni bilo težko pripeljati na brniško letališče in dekleta obdariti z rožami (podpisani sem bil priča, ko se je to zgodilo ob vrnitvi po pričakovani zmagi v Istanbulu nad turškimi prvakinjami). Zabave po zmagah v pivnici Kratochwill so ravno tako postale že legendarne. Zoranu ni bilo težko odpreti denarnice, tudi iz svojega žepa, če ni šlo drugače. Pokroviteljev je bilo tiste čase ravno tako dovolj; najprej Electa, nato Neutro Roberts, ETA in nazadnje Mercator so nastopali tudi v imenu kluba.

Ko je Zoran Janković zašel v težave poslovne narave in postopke pred sodiščem in ko tudi nekoč "njegovemu" Mercatorju še zdaleč niso cvetele rožice, so se stvari v klubu očitno zavrtele v napačno smer. Mestna občina Ljubljana pod pritiskom zakonodaje klubu ne more več pomagati kot nekoč, novih pokroviteljev tudi ni več na vidiku, večina igralk pa je nad stanjem obupala in si poiskala druga okolja.

UPATI NA ČUDEŽ
Nekaj zanesenjakov v novem upravnem odboru se sicer trudi, da bi klub spet postavili na zeleno vejo, tu je še večna optimistka in borka za slovenski ženski rokomet, trmasta Dolenjka Marta Bon. Ali je vse to dovolj, je seveda drugo vprašanje, zlasti ker tudi upniki ne stojijo ravno križem rok in klubu grozijo še tožbe ter celo predlog za stečaj.

Ali ima ljubljanski župan v rokah še kakšno čarobno paličico, ki bi lahko rešila njegove ljubljenke, je težko reči, a žal je trenutno precej več razlogov za pesimizem kot optimizem. Pravi ljubitelji športa in rokometa si seveda želimo, da bi bilo obratno, za zdaj pa kaže, da se bo sprva treba sprijazniti s slabšimi rezultati in upati na kakšen čudež, ki bi klub vendarle potegnil iz krize. Realnost ne le Krima, ampak kar celotnega ljubljanskega športa pa je vse prej kot rožnata.