Velikan, ki želi postati velikan

Morda je vse skupaj prišlo prehitro, prezgodaj, kljub vsemu talentu – in višini. V taboru sedemkratnih evropskih prvakov, ki si vse želijo tu in zdaj, pač odraščanje ni vedno najlažje, konkurenca za svoj prostor pod soncem pa brez kančka pretiravanja strašanska.

V prvi ekipi tako ob dveh rokometnih velikanih 21. stoletja Sergeju Rutenki in Nikoli Karabatiću ni dobil izdatnejše priložnosti, poleti je za nameček prišel še leteči Tunizijec Wael Jallouz, v drugi ekipi pa mu je manjkalo težkih tekem. In prav po to in zato je prišel v Celje. Po minute, po težke tekme, po napredek. Iz kluba, ki je več kot klub, se je preselil v klub s ponosom. Ni to ravno običajna pot, pravzaprav ravno nasprotno, po navadi se igralci selijo v nasprotni smeri. "Pri meni je drugače, sem še mlad, v Barceloni nisem dobil prave priložnosti, verjamem, da jo bom v Celju dobil."

Minute bo zagotovo dobil, težkih tekem po košarici SEHI z izjemo tistih v ligi prvakov in peščice v državnem prvenstvu niti ne, o napredku bomo sodili čez leto, dve. A da ima potencial, ni nobenega dvoma, navsezadnje gre za enega najvišjih rokometašev na zemeljski obli. Njega še potepuški Maček, njegov predhodnik na levem zunanjem v celjskem moštvu, gleda – navzgor. Dvesto osem centimetrov, nekateri podatki pravijo dvesto devet, kakorkoli že, trideset in še nekaj več od soigralca Mihe Zarabca, že dolgo, vse od odhoda Nenada Bilbije, v slovenskem prvenstvu ni igral rokometaš tovrstne višine.

Fant, čigar zaščitni znak je poleg seveda višine in topa v desnici predvsem nasmešek, ki bojda nikoli ne izgine z obraza, slovenskega rokometa pred prihodom v mesto ob Savinji ni ravno poznal. "Bolj malo, samo Celje in Gorenje iz lige prvakov, ostalih klubov pa še nisem imel priložnosti spoznati," priznava, o Celju mu je po drugi strani veliko povedal zdaj že nekdanji soigralec slovitega imena. "Rutenka je z izbranimi besedami govoril o Celju, pravi, da je tu preživel najlepša leta v svoji karieri."
 
Slovensko razume, bojda je naš materni jezik precej podoben češčini, če se zatakne, pa na pomoč priskoči še en nekdanji član Barcelone Luka Žvižej, ki seveda še ni pozabil španščine. V Celju bo ostal vsaj do konca sezone 2015/16, potem pa kdo ve. Morda vrnitev v Barcelono, morda ga pot zanese v Kiel, kot novi Jicha, potem ko se bo stari počasi upehal, navsezadnje ga prav ta oznaka spremlja že vse od štirinajstega leta, ko je iz domačega kluba Nove Veseli krenil v širni svet. Novi Jicha.

A do tja je še dolga pot, za zdaj je "le" češki velikan, ki si želi postati rokometni velikan.