Z novico, da se je znašel v idealni sedmerici listopada in grudna, smo ga včeraj popoldne ujeli nepripravljenega. "Res? Iskreno, ne prebiram prav dosti časopisov. Je pa lepo slišati," je začel 31-letnik, ki je pod Pohorje prispel skupaj s Simonom Razgorjem iz 700 ter še nekaj kilometrov oddaljenih Košic, kjer je njun Meškov v četrtek odigral še zadnjo tekmo v tem koledarskem letu.
Zanimivo, prav klubski soigralec je na neki način njegov tekmec za mesto na letalu za Doho, če v klubu igra na položaju srednjega zunanjega, ima namreč v reprezentanci pod delovno mesto vpisano levo krilo. Je težko preklopiti oziroma se seliti iz osrčja tja nekam ob avt linijo? "Ni prav enostavno, a sem se med kariero že dobro navadil, ko so me selili sem in tja. Bil sem že vse, od krila, levega in srednjega zunanjega, krožnega napadalca, v mladih letih sem se znašel celo v golu, ko ni bilo drugega junaka, a mesto med vratnicama rade volje prepustim drugim, hahaha. Šalo na stran, pomagam in igram, kjer to od mene zahtevajo, sicer pa sami veste, kako pravijo, važna je zgolj in samo ekipa."
Za vsa tri leva krila, poleg Špilerja in Razgorja je tu še standardni Luka Žvižej, skoraj zagotovo ne bo mesta na letalu, ki bo 14. januarja iz Zagreba poletelo proti Dohi. Kdo bo ostal doma, bo jasno kmalu po novem letu, najnižje pa po našem mnenju kotirajo delnice 29-letnega Razgorja.
Špiler je do zdaj nastopil na dveh SP, pred dvema letoma je imel bolj kot ne že zagotovljeno mesto med španskimi borci, a se je tik pred zdajci, na trideseti rojstni dan poškodoval in potem slovenski pohod do lesene medalje spremljal prek televizijskega sprejemnika. "Bilo je zelo težko, a hkrati zaradi iger fantov tudi zelo lepo. Vsak športnik ve, da je nekaj najtežjega soigralce spremljati po televiziji, sploh v boju za medalje ..." Zdaj je zdrav in v formi, da ob tem sem in tja potrka na les, pa najbrž ni treba pisati.
TEŽKO SE JE NAVADITI PO VSEH TEH LETIH
Na les lahko (po)trka tudi kar zadeva izbiro klubskih okolij. V mestu, kjer je bil leta 1918 podpisan mirovni sporazum med boljševiško Rusijo in centralnimi silami, ki se ga je kasneje oprijelo ime brestlitovski mir, je, če malce pretiravamo, našel svoj mir.
Če se Boris Denić, Dean Bombač, David Miklavčič, Uroš Bundalo in Borut Mačkovšek bolj kot ne z grenkobo spominjajo beloruske pustolovščine, je sam meseca maja podaljšal svoje bivanje v eni zadnjih evropskih diktatur in bo tam ostal najmanj do junija 2016.
Pa čeprav Belorusija nikakor ni bila njegov prvi izbor, ko je odhajal iz Zagreba, pravzaprav, kot je dejal pred tedni v pogovoru za naš in vaš časopis, niti ni dobro vedel, kam in v kaj se podaja. A klub, ki nosi ime ustanovitelja Anatolija Petroviča Meškova in za katerim stoji energetski gigant Gazprom, se je izkazal za ambiciozno, urejeno in finančno stabilno sredino.
Ki plačo nakaže na dogovorjeni dan, kar ni ravno običajna praksa v današnjem rokometu, pravzaprav ravno nasprotno. "Res se je kar težko navaditi na to po vseh teh letih, navada je pač železna srajca (smeh)."
Letos se je Meškovu po nekaj letih znova uspelo prebiti v ligo prvakov, a bo svoje nastope skoraj zagotovo sklenil že po skupinskem delu. "Smola, nespretnost in pomanjkanje izkušenj, vse to je botrovalo nekaterim poceni izgubljenim točkam in osmina finala bo bržkone res ostala nedosegljiva. Ni sicer konec, dokler ni res konec, a zmagati bi morali v Parizu ali Kielu, tako da naše možnosti res bolj kot ne spadajo v rubriko teorija, če ne kar utopija."
Kljub zadnjemu porazu s slovaškim Tatranom pa beloruskim prvakom precej bolje kaže v ligi SEHA, v kateri se po uspešni balkanski turneji (Banja Luka, Našice, Zagreb) nahajajo na četrtem mestu, prav uvrstitev na zaključni turnir pa je ob pomanjkanju dostojnega tekmeca na domačem prizorišču eden od temeljnih ciljev sezone.
ODRAŠČAJO
Vse to pa je šele začetek, v mestu na jugozahodu Belorusije ob podpori Gazproma in njegovih rubljev raste resnično zanimiv rokometni projekt. Letvico dvigajo iz leta v leto više in više. "Če podam samo en primer. Lani sem pogodbo podaljšal šele meseca maja, zdaj se ogrodje moštva sestavlja že pred novim letom. Podaljšala sta Nikola Manojlović in Rastko Stojković, dogovarjajo se z okrepitvami, že na polovici te sezone pogledujejo proti naslednji, kar ni ravno običajno za beloruske klube in kar ne nazadnje govori o tem, da kot klub odraščajo tudi na organizacijskem področju," meni Gorenjec, ki ne izključuje, da bo beloruski klub tudi še bolj slovenski. "Seveda, zakaj pa ne. Normalno, da bom zagovarjal in priporočil rojake, je pa manjši problem, ker so bolj ali manj vsi zanimivi pod pogodbami."
Za Meškov oziroma Gazprom sicer tudi realna odškodnina ne bi predstavljala večjih težav, gre namreč za klub s pet milijonov evrov težkim proračunom, veliko pa pove že podatek, da se na oddaljena gostovanja fantje odpravijo s čarterjem.
V moštvu je poleg številčne balkanske kolonije tudi kopica beloruskih reprezentantov, s katerimi se bodo Slovenci še enkrat več srečali januarja v Katarju. "Klubski soigralci so kar precej glasni, po tisti zadnji tekmi junija 2013 v Ljubljani tudi pričakovano, a v njihovih besedah je zaznati tudi spoštovanje, rešpekt. Nas predvsem ne smejo ponesti nepotrebna čustva, tista tekma je zgodovina, zdaj bo povsem druga zgodba."
Kot tisti osnovni, sveti cilj operacije Katar se omenja Rio. "Da, že dolgo se omenja ta Rio, ta večletni projekt. Mislim, da bi si ta generacija zaslužila nastop na OI, po kakovosti po mojem mnenju tudi sodimo tja. A sam se ne bi obremenjeval z raznoraznimi cilji in napovedmi. Gremo tekmo po tekmo. Kot v Španiji," je sklenil Špiler. Tokrat ni vrag, da z njim na igrišču in ne le pred televizijskim sprejemnikom.
