Se bo speči velikan, ki kot kralj Matjaž v votlini pod Peco že vrsto let kot mrtev spi v dvorani na Kodeljevem, naposled zbudil? Prebudil še rokometno Ljubljano, ki vrhunskega rokometa ni videla vse od propada Prul 67 pred skoraj dvema desetletjema? Brada okrog vseh tistih pokalov v vitrini, osvojenih v nekih drugih, romantičnih časih, je dolga. Nihče ne ve natančno, ampak morda se je okrog mize ovila devetič in speči velikan se bo naposled zbudil …
Ljubljanski župan, radodarni boter ženskega rokometnega velikana Krima Mercatorja in velik zaljubljenec v šport Zoran Janković se je očitno odločil, da je bilo životarjenja v rokometni Ljubljani zadosti. Vodstvu kluba z glavnim operativcem, uradno športnim direktorjem Boštjanom Fickom na čelu, je odprl pipico, da so lahko začeli graditi. Tokrat, če sodimo po vseh kadrovskih potezah pred novo sezono, ne gradove v oblakih.
Ko se tako markanten človek, kot je za slovenski rokomet Uroš Zorman, odloči za tako velik, odmeven in v luči celotnega slovenskega rokometa pomemben korak, je sporočilo močno. Podpisovanje pogodb z igralci a la Staš Jovičić, čigar (finančnim) zahtevam Trimo ni mogel zadostiti, Stefan Žabić, ki ga je Slovan odpeljal iz Celja, kar se je še pred meseci zdelo znanstvena fantastika, Ilija Brozović, ki je velik pečat pustil v hrvaški reprezentanci in nemški bundesligi, od koder je Slovan pripeljal tudi slovenskega rokometaša v najboljših rokometnih letih Jako Malusa, najodmevnejšo okrepitev, je več kot zgovorno.
