Ko je Julen Aguinagalde, še ne tako dolgo nazaj eden najboljših krožnih napadalcev v Evropi, v Kielcah zaključil z igranjem rokometa na najvišji ravni, se je vrnil domov. Za svojo Bidasoo Irun je igral še v lanski sezoni, pri svojih za rokometaša častitljivih 41 letih. Pod domačo streho se, če gremo vendarle bližje domu, vračajo veterani, kot so Ivan Čupić, Zlatko Horvat ali Jakov Gojun, ki so bili v kadru Zagreba za zadnjo tekmo lige prvakov. Nekateri slovenski veterani si po dolgih letih v tujini zadnjo postajo pred penzijo poiščejo v soseščini, denimo Marko Bezjak, ki si trenutno išče novega delodajalca, in Jure Dolenec, ki sta se na poti domov ustavila v Našicah. Vid Poteko, v zadnjih dveh sezonah član nemškega Göppingena, pa je po zaključku svoje epizode v Nemčiji enostavno presekal in (si) rekel, da je bilo rokometa dovolj. Čeprav se na prvo žogo zdi, da bi tak igralec še kako prišel prav Celju, ki v Zlatorogu gradi na ekstremno mladih temeljih.
Zakaj torej v pokoj, ko pa bi lahko še veliko dal na slovenskih rokometnih igriščih?
