© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Balantič
Robert Balantič
02.11.2014 20:48:14

Slaba karma, ogledalo in rudnik

Drago Wernig - TAKA

Domžalčani še naprej uživajo v pogledu z vrha lestvice, na praznični dan reformacije so opravili še en velik posel.

Ogromnega! Drugič v sezoni so premagali Mariborčane, tokrat v Ljudskem vrtu, in jim pobegnili že na velikih devet točk prednosti. Ob tem ne gre zanemariti, da imajo vijoličasti tekmo manj, čaka jih zaostali večni derbi, toda prav tako je dejstvo, da naskok Luke Elsnerja in varovancev nikakor ni zanemarljiv, čeprav je do konca prvenstva še daleč. Zelo daleč. Navsezadnje so do zaključka jesenskega dela ostali še štirje krogi. Aktualnim prvakom bo zimski premor gotovo dobro del. Ker bo treba postoriti marsikaj. Pričakujemo lahko, da bo dokaj živahen, toda do takrat jih čaka še veliko preizkušenj. Prepričljivo največ med vsemi prvoligaši. Kar devet! Štiri v prvenstvu (Krka, Koper, Rudar, Radomlje), tri v skupinskem delu lige prvakov (Chelsea, Sporting, Schalke) ter dvoboja z Novomeščani v četrtfinalu Pokala Slovenije. Veliko tekem torej in obilo trpljenja. Do 10. decembra.

"Trpeli bomo. Zelo bomo trpeli. Tega se moramo zavedati, to moramo vzeti v zakup," je po sanjskem podvigu na Celtic Parku in v času največje evforije, medtem ko je večina razmišljala o uživanju med evropsko smetano, opozarjal Zlatko Zahović. Ni jih bilo malo, ki so ob tem le zamahnili z roko, toda oborožen z izkušnjami je športni direktor zelo dobro vedel, kaj govori. In seveda je imel v mislih predvsem domače prizorišče. Zavedajoč se, kaj vse čaka varovance Anteja Šimundže, kaj vse bodo preživljali in doživljali v ligi prvakov, s čim vse se bodo srečevali. Zavedajoč se, da je napočil popolnoma nov trenutek v njihovih karierah. Prelomnica. Ne le v strogo nogometnem smislu. Če hočete, so se denimo tako rekoč čez noč drastično spremenile številke na njihovih bančnih računih. Popolnoma upravičeno, da ne bo pomote, zaslužili so si vsak cent bogatih nagrad, a tudi s tem se je, pa naj se sliši še tako čudno, treba znati spoprijeti …

V petkovem večeru pod Kalvarijo smo doživeli nekaj, česar nismo že zelo dolgo. Okrog štiri tisoč gledalcev je svoje ljubljence z igrišča pospremilo z žvižgi, priča smo bili tudi pogovoru med igralci in predstavniki Viol. Nič dramatičnega sicer, pa vendarle.

Trenerjeve besede, da so si tovrstne kritike bolj zaslužili kdaj v bližnji preteklosti in da fantom tokrat nima česa očitati, pijejo vodo. Vijoličasti na igrišču že dolgo niso tako prevladovali, imeli so ogromno zaključnih strelov, dvakrat so zadeli okvir vrat, lepo število priložnosti je ostalo neizkoriščenih. Po prikazanem bi si gotovo zaslužili precej več, a tudi to je nogomet in tudi zaradi tega je tako zelo privlačen. Odziv navijačev kljub vsemu in ne glede na vse čudovite trenutke, s katerimi jim je v zadnjih letih postregla vijoličasta zasedba, ni tako presenetljiv. In vsekakor ni le posledica bolečega poraza, ampak tudi nekaterih prejšnjih slabših izvedb in dogodkov, tokrat so nezadovoljstvo pač jasno izrazili. Če bi jim bilo vseeno, tega ne bi storili …

O igri vijoličastih proti Domžalam bi lahko na dolgo in široko razpredali, jo analizirali, razčlenjevali. Gotovo bi prišli do zaključka, da nekaj pomembnih členov ekipe daje premalo, česar ne more spremeniti niti spoznanje o kljub vsemu dokaj spodobni predstavi in lepem številu obetavnih položajev za dosego zadetka. Hkrati se je bilo skoraj nemogoče znebiti občutka, da mreže ne bi zatresli, četudi bi Matej Jug dvoboj podaljšal za dodatnih devetdeset minut. Da, pride tudi takšen dan, ko nič ne gre, kot si si zamislil.

O tem ni niti najmanjšega dvoma. Prav tako kot ne o tem, da se v športu, tako kot v življenju nasploh, izmenjujejo vzponi in padci. Pravljicam sledijo manj prijetne zgodbe in obratno. Jasno je, da trenutna mariborska forma še zdaleč ni na želeni ravni, kar pa nikakor ni presenečenje, saj je bilo vrhuncev v relativno kratkem času veliko, kar mora pustiti posledice, bolj skrb vzbujajoče je nekaj drugega. Zdi se, da so se dvanajstkratni slovenski šampioni znašli v obdobju, ko so ujetniki slabe karme. Saj veste, gre za izraz, ki označuje ezoterični pomen vzrokov in posledic, ki sledijo vsakemu dejanju. Kakopak ni nujno, da je res tako, gre zgolj za domnevo, ki pa se ni rodila kar tako. Ni prišla od nikoder, iz zraka, ampak je plod nenehnega in podrobnega spremljanja življenja vijoličastih.

O njihovi poletni podobi ne bom razpredal. Bila je takšna, kot mora biti. Še več, bila je celo boljša, kot bi si upali pričakovati. Fantje so v določenih trenutkih celo presegli stvarne sposobnosti in si za to prislužili najboljšo mogočo nagrado. Ligo prvakov! Fantastičen uspeh, ki je igralcem spremenil življenja, a vse kaže, da pri nekaterih tudi miselnost. Češ, dosegli smo vse, kar smo v tem okolju lahko, zdaj nam nihče nič ne more. Pojavilo se je samozadovoljstvo. Preveč samozadovoljstva, in to hočeš nočeš vpliva na odnos do dela, na zagnanost na treningih in samokontrolo izven igrišča, kar je osnova vsega. Poleg tega so posamezni igralci samopodobo začeli ustvarjati na lažnih vrednostih, kriterijih. Na tistem, kar niso, kar utegne biti nadvse nevarno, skupek naštetega, in še kaj bi se našlo, pa privede do tega, da ekipa ne izžareva več energije, ki jo je odlikovala v poletnih mesecih oziroma je bila njen zaščitni znak, lakota po zmagah je splahnela. So to spoznali tudi navijači in so bili petkovi žvižgi poziv, da se je treba vrniti h koreninam? In opozorilo, da se v športu od stare slave kljub vsemu ne da živeti?

Drznil si bom izkoristiti zasebni pogovor z Agimom Ibraimijem po tekmi v Londonu. "Verjemi mi, da sem po dvoboju na Stamford Bridgeu drugačen človek. Zvezdniki Chelseaja so me navdušili. Zlasti njihova miselnost, neverjetna želja po uspehu. Čeprav so v svojih karierah osvojili že vse, kar so lahko, in zaslužili za več življenj in čeprav je bil na nasprotni strani za njih zgolj Maribor," mi je zaupal makedonski reprezentant.

Vsekakor je zadel žebljico na glavico. John Terry, ki bo 7. decembra dopolnil 34 let, je še vedno ambiciozen kot na začetku kariere, Dider Drogba jih ima 37, pa "grize" na igrišču kot mladinec, Branislav Ivanović prav tako ... Po porazu v angleški prestolnici sem med drugim oporekal tistim, ki so govorili in pisali o tem, da so Mariborčani doživeli lekcijo. Z utemeljitvijo, da so se soočili z nekim drugim svetom, ki je za nas v vsaj nekaj naslednjih sto letih nedosegljiv, in da bi zategadelj lekcijo lahko dobili denimo v Mostarju. Ampak vendarle so jo dobili, varovanci Joseja Mourinha so jim demonstrirali, kaj pomeni ambicioznost v pravem pomenu te besede …

Ni kaj, mariborski nogometaši si morajo nastaviti ogledalo in se vprašati, ali so po uvrstitvi v ligo prvakov res ostali tako pošteni do svojega dela, kot so bili pred tem. Ali so res v vsakem trenutku naredili vse, da bi bili čim boljši oziroma še boljši? So živeli za nove uspehe, za točke v domačem prvenstvu? Brez iskrenosti ne bo šlo in ta jim bo odgovorila, da se morajo vrniti na začetek poti. V rudnik, kot radi pravimo. H garaškemu delu, odrekanju, skromnosti. To mora ostati zaščitni znak Maribora. Na ta način je dosegel vse uspehe v zadnjih letih, le na ta način jih bo lahko tudi ponavljal!