© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
22.10.2014 21:46:30

Nič manj realen, nič slabši

Grega Wernig

Me je Maribor razočaral? Me je razočaralo dejstvo, da se je slovenski prvak iz Londona vrnil z zelo visokim porazom, s skoraj ponižujočih, kravatarsko teniških 0:6?

Dobil sem nešteto takih in zelo podobnih vprašanj in verjetno je veliko njihovih avtorjev pričakovalo pritrdilne odgovore. A jih niso dobili. Ravno nasprotno, vsem po vrsti sem namenil odločen – tako odločen, da je nekaterim vzelo sapo – ne. Toda ne zato, ker bi zaplul v meni tako neljube vode neozdravljive patetike in ker bi iskal uspeh (ali vsaj kaj temu podobnega) nekje, kjer ga ni in ga ne more biti.

Zgodba o uspehu se začne in konča pri dejstvu, da si je slovenski klub po zelo dolgem času priigral neskončno redko priložnost gostovati pri enem od največjih in najboljših, pri čemer se je tako gostovanje sploh prvič zgodilo v ultra moderni dobi globalno usmerjenih klubskih monstrumov, megalomanskih multinacionalk pošastnih razsežnosti. Daleč stran od patetičnih jezer in morij me torkova tekma in njen razplet nista mogla presenetiti zato, ker sta bila povsem v skladu z logiko, povsem v skladu z realnim stanjem, posledično povsem v skladu z mojimi pričakovanji.

Seveda Mariboru nisem želel, hotel in mogel napovedati izrazite podrejenosti in visokega poraza; kaj takega se v športu in v športnem novinarstvu preprosto ne počne. Vendar hkrati sem se v obdobju pred gostovanjem v britanski prestolnici kot hudič križa izogibal vznesenih napovedi z izjemo tistih, v popolnosti povezanih z golo častjo, ki je doletela vijoličaste in s tem slovenski klubski nogomet.

Čeprav se take vrste rezultatska evforija podobno kot že večkrat omenjena porazna patetika zelo dobro prodaja, se vanjo ne bi spustil niti v najbolj norih sanjah in prepričan sem, da so po njeni poti krenili zgolj tisti, ki so ta tržni vidik brez zadržkov postavili na prvo mesto, ali tisti, ki so jih povsem zaslepila močna navijaška čustva. Brez enega in brez drugih pa je ostalo golo kruto zavedanje velikanskega prepada, ki neusmiljeno zeva med največjimi in ogromno večino ostalih ter se je predvčerajšnjim nazorno pokazal tudi vsem, ki ga niso poznali že prej.

Konkreten končni izid je najmanj pomemben, številke so zgolj pesniška figura, zgolj razlika med figurativno petardo in prav tako figurativno, v uvodu tega zapisa uporabljeno kravato. 0:6 je bil v danih okoliščinah bržkone eden najslabših mogočih scenarijev, ki je prišel tudi kot posledica kančka vijoličaste smole, izrazite navdahnjenosti modrih strelcev in še česa. Morda bi bilo ob res najslabšem lahko 0:7 in ob najboljšem 0:4 ali 1:5, a ta igra statističnih malenkosti ne spremeni ničesar.

V resnici gre za enako podrejenost oziroma enako nadvlado (odvisno od zornega kota), v resnici gre za različne matematične slike istega realnega stanja, iste logične podobe omenjenega prepada. Pri tem pa je Maribor na igrišču pustil zanemarljivo (če sploh) slabši vtis kot proti Sportingu in Schalkeju in kaj dosti (če sploh) boljšega skoraj zanesljivo ne bi pustil niti, če bi odigral najbolje, kar v tem trenutku zmore. Seveda se v čudoviti svet športa vseh športov vedno lahko prikrade kak klasičen nogometni čudež, v njegovi odsotnosti pa je, če vam je všeč ali ne, realnost pač taka.

In to kljub dejstvu, da kak slovenski klub nikoli v zgodovini ni bil bližje ekipam, kakršni sta portugalski in nemški član mariborske skupine. Ta Maribor jim je najbližje, ta Maribor je boljši od vseh predhodnikov s sončne strani Alp. Težava (če to lahko imenujem težava) pa je v tem, da moštva drugega in tretjega razreda nikoli niso bila bolj oddaljena od galaksije, v kateri Chelseaju družbo dela le še peščica največjih, najbogatejših, najbolj (vse)mogočnih.

Poglejte Romo, ki je isti večer proti članu te peščice Bayernu na domačem igrišču klonila z 1:7 in ki nikakor ni predstavljala izjeme, temveč se je usedla na vlak vse pogostejšega pojava. Na vlak, na katerem je taisti Schalke, ki se mu je Maribor tako navdušujoče približal in ki živi v neki vmesni (že ta je Sloveniji po finančni in organizacijski plati nepredstavljiva) sferi, domačo tekmo lanske osmine finala proti Realu izgubil v podobnem slogu in s podobnih 1:6.

Ta ultra moderna doba zadnjega desetletja je preprosto izoblikovala klube, ki so precej bolj kot s konkurenco v nižji razredih primerljivi z globalnimi podjetji in s podobno bogatimi državami in skupaj z njimi tvorijo mlečno cesto, s katero se ne more primerjati nič v športni zgodovini.

To so klubi, ki svoje ekipe sestavljajo tako, da si najboljši trenerji, najboljši ogledniki in najboljši menedžerji na vsakem igralnem položaju ter pogosto tudi na vsakem stolčku rezervne klopi izberejo točno določene, v globalnem bazenu igralcev skrbno izbrane nogometaše, za katere so zmožni in pripravljeni plačati, kolikor je pač treba.

Nato pa te nogometaše najboljši kondicijski trenerji, najboljši maserji, najboljši nutricionisti, najboljši zdravniki in najboljši vozniki klubskih avtobusov enajst mesecev na leto do onemoglosti uigravajo z dvema težkima tekmama na teden ter z dvema najbolj izpiljenima treningoma na vsakega od preostalih petih dni. Te ekipe so stroji, ki jim v čudovitem svetu športa ni para in ki se jim v tem pogledu ne približajo niti najbolje sestavljena moštva iz ameriških profesionalnih lig.

Iz teh kolektivov z druge strani Atlantika je vedno mogoče sestaviti še močnejše reprezentance ZDA (v primeru košarke) ali Kanade (v primeru hokeja), medtem ko je v nogometu slika ravno obratna. V aktualni dobi novih razsežnosti sta na velikih tekmovanjih slavili le izbrani vrsti (Španija trikrat zapored in nazadnje Nemčija), ki sta bili najbolj podobni tem nedoumljivo velikim klubom oziroma sta bili v spletu okoliščin večinsko sestavljeni iz igralcev enega od njih.

Ostale nacionalne selekcije pa so bile od teh dveh zelo specifičnih precej oddaljene in so bile (ter so) še nekoliko bolj oddaljene od najmočnejših klubskih zasedb. Mariborska podoba in njegovih 0:6 zaradi tega v mojih očeh ne predstavlja nič manj realnega in zaradi tega nič slabšega vtisa, kot ga je slovenska reprezentanca pustila ob poletnem porazu z 0:2 v Buenos Airesu ali kot bi ga pustila v bogokletnem primeru dostojne predstave ter klasičnega poraza z 0:2 ob bližajočem se novembrskem gostovanju na Wembleyju.

Po tej logiki bi hipotetično torkovo sanjsko predstavo in napol čudežnih 0:2 videl kot dosežek, primerljiv z reprezentančnim remijem v obeh navedenih primerih. In po tej logiki bi pravljični čudež epskih razsežnosti v podobi še bolj hipotetičnega mariborskega remija videl v zelo podobni luči kot navdušujoče zanesljivo (denimo z eno najboljših predstav v zgodovini in z 2:0 ali celo s 3:0) zmago naše izbrane vrste v argentinski ali angleški prestolnici.

Da, po mojem dojemanju stvari so prepadi na klubski ravni toliko globlji in v precej večji meri počivajo na izraziti prednosti največjih klubov pred večino reprezentanc nogometno najbolj razvitih držav, kot počivajo na dejstvu, da je (oziroma bi vsaj morala biti) izbrana vrsta države, kakršna je Slovenija, vsaj nekoliko močnejša od naše najboljše klubske ekipe.

Ob teh besedah pa se dobro zavedam, da prihajajo skorajda v posmeh zelo pomembni osebi v slovenskem nogometu (ime in funkcijo dodajte sami), ki je pred kratkim raven nogometa v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo postavila izrazito nad raven brcanja žoge v ligi prvakov. Kaj hočem, ni bilo nalašč. Prisežem.