Slovenija in točka preloma

Komaj obvladljiv tok misli je bil v takih okoliščinah preprosto neizbežen; po glavi se mi je podilo vse mogoče in mnogi že prej rojeni koncepti so le še pridobivali tako intenzivnost kot željo, da bi postali napisano meso. Mnogi, a v prvi vrsti eden.

Bolj kot karkoli sem v tistih trenutkih spremljanja dih jemajočega spektakla ugotavljal med seboj neločljivo povezani zadevi, ki se na tak ali drugačen način dotikata vsebine velike večine slovenskih nogometnih debat ne le zadnjih dni, temveč tudi zadnjih tednov in celo mesecev. Po dolgotrajnem in tehtnem premisleku sem spoznal ter si priznal, da bi pri neki zelo izpostavljeni in zelo pomembni odločitvi ravnal enako ali vsaj zelo podobno, kot je ob oblikovanju omenjenega seznama ravnal Srečko Katanec. Hkrati pa sem se zavedel neskončne nujnosti vprašanja, ali je naredil napako on, ali bi jo po istem kopitu naredil jaz in ali so take poteze fosilni ostanki nekih časov ter neke realnosti, v katerih je bil slovenski nogomet nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Če odmislim Josipa Iličića, ki je neka povsem druga zgodba, bi bil moj seznam reprezentantov za ključni tekmi s Švico in Litvo bodisi povsem enak Katančevemu bodisi mu zelo podoben. Morda bi ocenil, da bolj potrebujem dodaten navdih v ofenzivnem delu moštva kot dodatnega defenzivnega vezista in bi vpoklical Damjana Boharja, a v tem primeru bi članstvo v izbrani vrsti odrekel Željku Filipoviću ali Alešu Mertlju. Eden od njiju pa bi jo po vsej verjetnosti skupil tudi, če bi karte na seznamu reprezentantov premešal tako, da bi iskal dodatno obrambno moč pri Aleksandru Rajčeviću ali da bi vztrajal pri svojem pogledu na zadevo Luka Zahović in bi se odločil nadarjenega mladeniča označiti z nastopom za Slovenijo.

Skratka, tudi moja malenkost bi tako ali drugače ostala pri treh predstavnikih Maribora in tudi v mojem primeru bi to pomenilo, da bi imel za oktobrski kvalifikacijski srečanji na voljo tri nogometaše iz slovenske lige. Več si preprosto ne bi upal, preveč sem programiran v smeri podrejenosti domačega prvenstva. Toda kaj se s to smerjo zgodi, ko prvenstvo da enakopravnega udeleženca lige prvakov in zmore nogometne čute pobožati s tekmo, kakršna je bila sobotna? Preveč sem programiran v smeri superiornosti tistih slovenskih nogometašev, ki si kruh služijo v tujini. Toda kaj se s to smerjo zgodi, ko govorimo o povsem obskurni tujini, ki o ligi prvakov in o sanjskih 3:3 lahko le sanja?

Drznem si verjeti, da sva si bila s Katancem zelo podobna in da sva igralcem, ki so po zaslugi svojega nogometnega znanja uspeli prestopiti slovenske meje, na neki način avtomatsko dajala prednost. A čeprav zaradi te podobnosti z njim enostavno ne morem polemizirati, lastne vzorce na tem mestu postavljam pod velik vprašaj in s tem s seboj vlečem tudi aktualnega selektorja. Je mogoče, da sva v hudi zablodi in da je najino dosedanje razmišljanje čas povozil do te mere, da je brutalno napačno? Nedvomno sem prišel do križišča, s katerega se podajam po poti pričujočega poudarjanja resne možnosti hude zmote in morda tudi česa še bolj konkretnega.

V času prve slovenske nogometne pravljice je taisti Katanec igralcem iz slovenske lige dajal nezanemarljiv prostor na seznamu in nezanemarljivo vlogo na igrišču, a je njihova pomembnost v drugi fazi tistega obdobja že opazno padla. Nato pa je z dokončno eksplozijo odhodov slovenskih nogometašev onkraj meja naše dežele in s krizo tako domačih klubov kot domačega prvenstva v času do druge uvrstitve na svetovno prvenstvo padla na raven zanemarljivosti. Slovenija je do nastopa v Južni Afriki postala tipična predstavnica reprezentanc, ki se skorajda ekskluzivno napajajo iz tujih klubov ter iz lastne lige jemljejo le nekakšna mašila. In je v mnogih glavah to še vedno.

Naj se razumemo, seveda je nemogoče razpredati, da bi naša izbrana vrsta kadarkoli postala podobna tistim iz nogometno najbolj razvitih evropskih držav. Tistim, pri katerih ne le jedro seznama nogometašev, temveč celo jedro udarne enajsterice pogosto tvorijo igralci enega samega, v danem trenutku posebej dominantnega kluba (denimo Bayerna v primeru šampionske Nemčije in Barcelone v primeru njene predhodnice Španije), skoraj vedno pa nogometaši iz nekaj najmočnejših ekip domače lige. Že poskus razprave o čem takem je čista neumnost, kot beli dan je jasno, da na to raven ne bomo prišli nikoli in da bo vedno rezervirana zgolj za povsem drugačna okolja neprimerljivo večjih in bogatejših dežel.

Vsekakor pa se velja skrajno resno in z maksimalno mero odgovornosti vprašati, ali z ves čas naraščajočo vrednostjo Maribora, z očitnim sledenjem njegovih tekmecev na domači sceni in tudi z vse lepšo splošno podobo državnega prvenstva nemara nismo prišli do razpotja, na katerem dres s Triglavom na prsih ni več v samoumevni domeni legionarjev z bolj kot ne kozmetičnimi dodatki iz slovenske lige. In če grem še dlje, je na mestu tudi vprašanje, ali lahko trdimo, da smo na sončni strani Alp z Mariborom, z vsaj dvema navdušujočima posameznikoma iz vrst vse boljše Olimpije in s še nekaj zelo vročimi člani nekaterih drugih klubov prišli do nekakšne polovice poti med obema navedenima ekstremoma.

V tem pogledu sta zanimiva primera Belorusije in Bolgarije, četudi ne ena ne druga v zadnjih letih nista ravno pojem uspešnosti in bi ju bilo po tej plati težko postaviti za zgled. Toda vendarle obstajajo vzporednice, kajti tudi Slovenija tako kot omenjeni reprezentanci trenutno išče svojo identiteto, pri čemer sta se onidve tega lotili prav s sprehajanjem po zlati sredini med zanašanjem na igralce iz tujih klubov ter izkoriščanjem domačega ligaškega buma. Polovica izbrane vrste Belorusije je namenjena nogometašem na delu v drugih državah, medtem ko sta mednarodno odmeven vzpon vsem dobro znanega kluba z imenom Bate ter dvig kakovosti domačega prvenstva poskrbela za zacementirano drugačno podobo preostalih petdesetih odstotkov.

V moštvo za oktobrski kvalifikacijski termin Bate tako daje sedem nogometašev, medtem ko je za slovensko glodanje še nekoliko bolj slastna bolgarska kost v podobi šestih reprezentantov iz vrst na neki način našega Ludogorca in še enkrat toliko igralcev iz preostalih klubov domače lige. Omenjena kluba sta s svojo uspešnostjo sprožila nekakšni reprezentančni revoluciji, pri tem pa je kljub vse prej kot enoznačni primerjavi nemogoče obrniti hrbet dejstvu, da prav ti dve moštvi skupaj z Mariborom tvorita prav posebno skupinico udeležencev letošnje lige prvakov in da je prav to trojica, ki je v zadnjih letih Evropo navdušila kot zastavonoša zelo specifičnega novega vala.

Bi bila taka revolucija glede na aktualno stanje smiselna tudi pri nas? Bi približno polovica reprezentančnega seznama morala biti rezervirana za najboljše igralce iz tujine, pri preostali polovici pa bi bilo najprej treba razmišljati o nogometaših Maribora in drugih izstopajočih posameznikih iz slovenske lige? Še več; je mogoče, da imamo ob ducatu naših legionarjev, ki so po kakovosti občutno pred bolgarskimi, v rokah celo precej boljše revolucionarne karte? Je naš prvak, ki je torkovo tekmo v Gelsenkirchnu začel s kar devetimi slovenskimi nogometaši (pri čemer je izjemni Petar Stojanović manjkal zaradi poškodbe), prišel nekam, kjer si zasluži drugačno reprezentančno obravnavo? Gre proti temu kraju za njim tudi preostanek slovenske lige?

Se mi samo zdi, ali resnično narašča število slovenskih nogometašev, ki bi že lahko igrali v tujini, a nočejo oditi zgolj po kriteriju višjega zaslužka in čakajo priložnosti, ki bi dejansko pomenile odhod na višjo kakovostno raven? Je to točka preloma, na kateri bi Maribor in nasploh slovenska liga morala postati vrednejša od mnogih banalnih, kakovostno vse prej kot prepričljivih klubov iz tujine, pri katerih lahko reprezentant postaneš skorajda a priori? Vse bližje sem pritrdilnim odgovorom in s tem dokončnemu priznanju dosedanje zmote. Sprašujem se, kako blizu jim je selektor. Hkrati pa izzivam tiste (morebiti tudi njega), ki ste od njih bolj oddaljeni; povejte mi, kdaj bi o taki točki lahko začeli govoriti po vašem prepričanju. Ob uvrstitvi v osmino finala lige prvakov? Morda ob dveh slovenskih udeležencih skupinskega dela tega tekmovanja? Ob treh ponovitvah sobotnega derbija iz najlepših sanj? Morda ob petih?