Lisica, ne lovec

Zdaj je Primorec v Anglijo odšel za to, ker ga je za trenerja najel sloviti Leeds United. Da bo moral biti v svoji novi službi vsaj tako spreten in iznajdljiv, kot je v svojih prigodah Flemingov karizmatični agent britanske tajne službe MI6, je zdaj že jasno. Morda se mu ne bo treba boriti z možakarjem z zlato pištolo Franciscom Scaramango, sovjetskim generalom Orlovim oziroma Čeljustjo, orjakom z jeklenim zobmi, ne glede na to pa ga čaka hud boj.

Če je pred leti Maribor prevzel praktično brez pritiska in če so mu lani v Gradcu ob njegovem prihodu skorajda metali cvetje pred noge, saj je pač legenda Sturma, je zdaj prišel v okolje, kjer ima bore malo zaveznikov. Prišel je nekam, kjer so ga pričakali "na nož". Saj ne, da bi storil kaj takšnega, da bi si to dejansko zaslužil, preprosto tako je.

Razlogov za to pa je več. Ne samo, da prihaja iz Slovenije, ki je za mnogokrat nadute in vase zagledane Angleže roko na srce še vedno "leva" država. Tudi to, da je pred tem vodil "le" Maribor in Sturm, mu ni kupilo pretirano veliko simpatij. Za nameček je zamenjal med navijači Leedsa izjemno priljubljenega Neila Redfearna, vodjo mladinskega pogona tega kluba, ki je z belimi osvojil 10 od mogočih 12 točk. "Neil mora ostati!" je bila enotna misel številnih pristašev nekdanjega angleškega prvaka, a jih tisti, ki odloča, ni upošteval. Ker je preveč svojeglav.

A tudi vse našteto še ni vse, zaradi česar Milaničevi uvodni dnevi na Otoku niso podobni medenim tednom. Da bi bila mera polna, je svoje dodal še Cellino. Že skoraj narcisoidni Italijan se je ponorčeval iz Milaniča, rekoč, da ga je zaposlil, ker je pač "kul" možakar dobrega videza. Da ga je najel, čeprav o njem ne ve veliko. Pravzaprav nič. In da so trenerji tako ali tako kot lubenica: dokler je ne odpreš, ne veš, kaj si dobil.

Številni puritanski Angleži so ob tem zastrigli z ušesi, zmajali z glavami. Češ, kako se obnašaš, ti nevzgojeni Italijan. In bodimo pošteni: marsikdo bi bil užaljen, če bi njegov nadrejeni izjavil kaj takšnega. Kaj užaljen, celo besen do te mere, da bi odgovoril z besedami "vrag naj te vzame" in se poslovil. A Milanič se ne bo. Milanič je moral to potrpeti. Tako kot bo moral potrpeti še marsikaj.

Cellino je pač primadona, človek, ki uživa, če je v središču pozornosti. Pa čeprav tako, da iz sebe dela klovna. Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je težko delati z njim. Ker velikokrat ne posluša nikogar, ker stvarem streže tako, kot si je sam zamislil, in nič drugače. Je pač aroganten in impulziven, zato ne preseneča, da je kot nogometni funkcionar v zadnjih dveh desetletjih odpustil skoraj 40 strokovnjakov. V tem trenutku si nihče ne upa staviti, da bo Milanič trajal daljše obdobje, marsikaj pa bo odvisno od dveh stvari: da od rezultatov, je logično, v veliki meri pa tudi od tega, na kakšni valovni dolžini bo s Cellinom.

V Angliji so trenerji tako imenovani "menedžerji", njihova naloga ni le vodenje ekipe, glavno besedo imajo tudi pri kadrovanju. Milanič bo pri Leedsu vseeno bolj trener, nesmiselno bi bilo pričakovati, da bo imel pri tem norem Italijanu tako proste roke, kot bi jih imel v klubu s tradicionalnim britanskim lastnikom. A takšen se verjetno tako ali tako ne bi nikdar odločil za Milaniča.

Če bi Milanič ostal v Gradcu, bi lahko tam verjetno še vsaj deset let užival v mirnem trenerskem življenju. A prišla je ponudba, ki je ne zavrneš. Lahko mu je žal le, da je prišla v takšnih okoliščinah in od takšnega človeka. Vseeno bi bil nor, če je ne bi sprejel. Je pa jasno, da je s prevzemom Leedsa odšel na lov. S to izjemo, da ni on lovec. Lovijo njega. Kako spretna lisica bo, pa bo povedal šele čas. Vse, kar mu lahko zaželimo mi, je sreča. Potreboval jo bo.