Dovolimo si biti nogometni

Domači nogometaši so po borbeni, a neuspešni predstavi na precej nizki kakovostni ravni dobili prisrčen aplavz gledalcev in ta gesta je na simpatičnem stadionu v jesensko obarvanem parku nad središčem Vilne ogrela srce šefa slovenskega strokovnega štaba. V urah po tekmi jo je večkrat izpostavil, si zaželel podobnega obnašanja slovenske javnosti in hkrati izrazil grenko prepričanje, da kaj takega na sončni strani Alp ni mogoče. Da je ta Litva, ki jo je tudi selektor spoznal v zadnjih dneh, za nas nedosegljiv ideal.

Toda, pozor, jaz in še marsikdo poznamo dve. Že od prej sem tako kot številni slovenski športni zanesenjaki poznal neko povsem drugačno Litvo, ki je peto mesto na domačem evropskem prvenstvu razglasila malodane za nacionalno tragedijo in ki je tako z naslova javnosti kot z naslova medijev lanskega septembra tako močno pritiskala na svojo izbrano vrsto v želji postati evropska prvakinja, da sta po porazu na finalni tekmi odstop ponudila tako selektor kot predsednik zveze. Da, po porazu na finalni tekmi evropskega prvenstva. Da, tistega našega, na katerem smo bili tako zelo zadovoljni s petim mestom domače izbrane vrste. Da, taisti Litovci, ki jih slovenski selektor po novem tako vzneseno čisla in ki bi po njegovem morali biti vzor slovenskim navijačem, slovenski javnosti ter verjetno tudi Katancu tako ljubim slovenskim medijem.

Jasno, ta druga Litva je košarkarska Litva in lahko vam zagotovim, da je evforično zaljubljena v ta šport in znotraj njega v domačo reprezentanco, hkrati pa je neusmiljena in v primeru kakršnegakoli zaostajanja za peklensko visokimi cilji neprizanesljiva. Tako skrajno neprizanesljiva, da si v Sloveniji česa podobnega praktično ne znamo predstavljati. Ker se imajo Litovci za enega najbolj košarkarskih narodov na svetu in so se zaradi tega pripravljeni zadovoljiti le z najboljšim; izgovori pri tem ne štejejo prav nič, pretekli uspehi (kar osem odličij na velikih tekmovanjih po osamosvojitvi) nikoli niso olajševalna okoliščina. Na drugi strani pa od nogometa nimajo nikakršnih, niti najmanjših pričakovanj. Nogomet so prekrižali, v tem športu nimajo nikakršnih ambicij, v kontekstu najbolj priljubljenega športa na svetu ne postavljajo niti najmanjših zahtev.

Nedeljska reakcija, ki so jo borci za nerazumljivo zaščito slovenske nogometne reprezentance vzeli za svojo, je bila posledica vsega tega. Uvodni zmagi nad San Marinom in Estonijo sta sicer odprli določene možnosti za kak zgodovinski dosežek, najjužnejši baltski deželi so se te možnosti zdele mamljive in si je srečanje s Slovenijo ogledala z nekaj večjim zanimanjem, toda ko se ni izšlo, je šlo življenje naprej. Brez dvignjenega krvnega tlaka, brez pretresov, brez burnih odzivov; z nasmehom na obrazu, z božanskim pivom v rokah, s pesmijo na ustih in s tem tolikokrat omenjenim aplavzom. Nogomet Litovcev pač ne more razočarati, kajti morda celo najbolj nenogometna država stare celine si praktično brez izjeme letvico postavlja tako zelo nizko, da je zadovoljna z vsakim dosežkom in da navdušena pozdravi vsak borben poskus domače reprezentance.

Še toliko bolj, če ta poskus pride na tekmi z izbrano vrsto, ki jo imajo naši nedeljski gostitelji za izrazito močnejšo. Še toliko bolj, če pride proti zasedbi iz države, ki jo imajo za neprimerno bolj nogometno. Ne bom se spuščal v razpravo o tem, kako se Litva v primerjavi s Slovenijo postavlja na košarkarskem parketu. V tem trenutku in na tem mestu je pomembno le, kako se postavlja na nogometni zelenici, pa naj gre za naravno ali tolikokrat omenjeno umetno. Litovci se skozi nogometno prizmo s Slovenci sploh ne želijo primerjati, kot neizpodbitno dejstvo so sprejeli obstoj teh dveh narodov v povsem ločenih nogometnih sferah in so nam bili na vsaki točki tokratnega obiska pripravljeni priznati, da smo v primerjavi z njimi nogometni narod v pravem pomenu tega izraza ter z vsemi pripadajočimi častmi, obveznostmi, a tudi bremeni.

Veliko vprašanje pa je, ali si to dovolimo biti sami oziroma ali prevečkrat bežimo daleč od tega in sanjarimo o časih, ko so zanesljivim porazom ploskali tudi slovenski navijači. Jaz si dovolim. Jaz ne bežim. V mojih očeh je Slovenija od tistih časov postala povsem nogometna država, Slovenci smo od tistih časov s svetovno slavnimi uspehi zrasli v pravi nogometni narod, ki se z litovskim v tem pogledu ne more primerjati. Jaz si dovolim zapisati, da smo se od prvih srečanj z Litvo v letih 1994 in 1995 dvignili tako visoko nad njo, da bi bil poraz kljub vlogi gosta in kljub sintetični podlagi prava blamaža ter da je bila sramotna že podrejenost v uvodne pol ure nedeljske tekme, ki bi se morala končati z domačim vodstvom. In bi tudi se, če Litovci ne bi bili tako zelo košarkarski, da so živeli v prepričanju, da je tudi v nogometu žogo na koncu treba zabiti v mrežo.

Nisem edini, daleč od tega. Nisem edini, ki si v okolju naše nogometne dežele in našega nogometnega naroda dovoli imeti načrte, želje, pričakovanja, posledično tudi zahteve. Velike načrte, velike želje, velika pričakovanja, velike zahteve. Kažemo se s kritičnimi zapisi, z neskončnimi spletnimi debatami, s špekuliranjem, s postavljanjem zelo visokih letvic in s pragom zadovoljstva, ki ga je s tistega litovskega treba gledati s teleskopom. Trije nastopi na velikih tekmovanjih, nekaj za las zgrešenih, dosežki Maribora najprej v ligi Europa in nato v ligi prvakov, predstave naših nogometašev v tujini in sploh podoba slovenskega nogometa so nas pripeljali do točke, na kateri porazu 0:2 nismo pripravljeni ploskati. Načeloma proti nobenemu nasprotniku, pa naj gre za Argentino, Nemčijo ali Španijo, morda zgolj v kakšnih zelo posebnih okoliščinah.

Ne želim živeti v drugačni državi. Nočem nastopov naše izbrane vrste kot predstavnice dežele, v kateri ne bi imeli pravih ambicij in v kateri bi nam bilo vsem skupaj bolj kot ne vseeno. Hočem biti del nogometnega naroda in povsem logično se mi zdi, da se je njegova identiteta s Katančevo vrnitvijo še okrepila. Ob tem pa si dovolim in dovolim tudi vse, kar spada zraven. Pa naj gre za še tako ostre kritike, za še tako žolčne javne razprave na meji dobrega okusa, za še tako kronično nezadovoljstvo v primeru porazov, včasih pa celo v primeru zmag s slabo igro. Dovolim si biti zadovoljen z zmago nad Švico in nezadovoljen s predstavo. In še več, dovolim si tudi biti zadovoljen z zmago v Litvi ter z vsem, kar prinaša, a nezadovoljen z marsičim, kar tudi ob drugem obisku Baltika preprosto ni bilo tako, kot bi moralo biti.

Le če si bomo dovolili vse to in še kaj, bomo slovenski nogomet postavili na piedestal, na kakršnem mora biti. Na piedestal, daleč stran od litovske neambiciozne veselice. In če pri tem v nas kdo prepozna sovražnike slovenskega nogometa, ki se veselijo ob porazih in ki jih žalostijo zmage, se mu zgolj vljudno nasmehnimo. Pomilujmo ga, ker očitno ne razume, da velika večina med nami noče nič slabega oziroma da, ravno nasprotno, slovenskemu nogometu delamo veliko uslugo. Predvsem veliko večjo uslugo od tiste pregovorne medvedje, ki mu jo delajo nekritične skupine brez želja, ciljev, pričakovanj in visokih, razumljivo vse višjih ambicij. Brez zadržkov bi predstavi v Litvi zaploskal le, če bi mi bilo vseeno ali če bi reprezentanci želel slabo. Še več, verjetno bi v tem primeru dejansko zaploskal tudi, če bi se z Baltika vrnila z novim porazom.