AAAH!!!!! VAAAU!!!!! ZÜRI!

Organizatorji so se sicer trudili, prav tako ima stadion Letzigrund res atletsko dušo, vendar to ni bilo dovolj za to, kar smo pričakovali, vrhunsko organizirano prvenstvo. Preveč je bilo pomanjkljivosti. Tudi če zanemarimo spodrsljaje, ki so si jih privoščili do novinarjev, ne moremo mimo tega, da za športnike, zaradi katerih smo bili tukaj, niso poskrbeli tako, kot bi morali.

Vožnja iz hotela do stadiona je bila predolga, ogrevalni stadion pol ure oddaljen od Letzigrunda, na dan tekmovanja za športnike sploh ni bilo avtobusa do tako imenovanega »call rooma« (sobe, v kateri atleti po ogrevanju čakajo na vstop na stadion), hrana je bila vse prej kot primerna za vrhunske atlete in še bi lahko naštevali.

Res je, da je bilo za vse športnike enako, ampak pritoževali so se vsi – od Francozov, Britancev do Moldavcev ali Makedoncev. Od Švicarjev smo pričakovali več, vendar je evropsko prvenstvo, kot kaže, tudi zanje precej velik zalogaj, mnogo večji, kot so si predstavljali. Izkušnje sicer imajo, ko vsako leto vrhunsko organizirajo miting Weltklasse, vendar je EP druga dimenzija dogodka.

Posebna zgodba so cene vstopnic, ki so bile astronomske oziroma zelo visoke tudi za švicarske razmere. Matija Šestak, trener Nine Djordjevič, ki je prišel v Zürich na dan finala skoka v daljino svoje varovanke, ni mogel kupiti cenejše vstopnice kot tiste za 200 frankov (170 evrov), kar je neumnost.

Atletika je medijsko že tako podhranjen šport, potem pa organizatorji onemogočijo ogled tekmovanja tistim, ki bi si tega želeli. Drži, da je miting Weltklasse vnaprej razprodan, vendar je to enkraten dogodek, ki ga nikakor ne smeš umestiti v kategorijo prvenstva.

Švicarji torej naloge niso opravili tako, kot bi bilo treba, in pojavlja se vprašanje, kdo bi jo sploh lahko. Ali bo naslednje prvenstvo, ki bo čez dve leti v Amsterdamu (v letu OI v Riu) boljše? Morda, zagotovo pa s tekmovalnega stališča manj zanimivo, saj bodo najboljši osredotočeni le na OI.

Ampak, da ne bom samo kritiziral ... pohvaliti je treba vsakega od 2100 prostovoljcev, ki so delali na prvenstvu. Zelo prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Tako se je izkazalo, da so na prvenstvu kljub vsemu še vedno najbolj pomembni ljudje, ki delajo. Z njimi pa je Zürich zadel v polno.