Koprski način je pravi način

Koprčani so bili, roko na srce, kar nekaj časa sinonim za nedoseganje zastavljenih ciljev v evropskih pokalih. Imate seveda pravico, da se s tem ne strinjate, toda statistika govori svojo zgodbo. Kar petkrat zapored so se Primorci spotaknili že ob prvo oviro, na desetih odigranih tekmah so doživeli kar sedem porazov in zabeležili le eno (!) zmago. Dvakrat se je zgodilo, da so na enem obračunu prejeli kar pet golov, vse skupaj je postalo celo tako moreče, da so tisti najbolj kritični v navalu največje jeze zahtevali: Kopru bi bili treba z dekretom prepovedati nastopati v Evropi!

Ob tem seveda velja dodati, da bi bila krivica, če bi s prstom kazali zgolj na Koper. Žal je bilo in je še vedno tako, da številni slovenski klubi preprosto ne znajo igrati v evropskih pokalih. Morda jih zagrabi prevelik strah, morda je krivo pomanjkanje izkušenj, morda v trenutku, ko bi bilo treba prevzeti odgovornost v svoje roke, preprosto zmrznejo. Tako je bilo letos z velenjskim Rudarjem, ki bi moral razbiti Laci, na koncu pa je proti temu skromnemu klubu iz Albanije celo izpadel. Epizod, ki potrjujejo dejstvo, je veliko, ogromno, seveda tudi občutno preveč.

Toda Koper je letos presenetil. In to še kako! Niti ne toliko na obeh tekmah s Čelikom, "komedijante" iz Nikšića bi verjetno premagala še kakšna malce bolje organizirana gostilniška ekipa, ki se zbere enkrat tedensko, zagotovo pa s prikazanim v Bakuju. S celotno azerbajdžansko zgodbo so Koprčani potrdili, da so naredili korak naprej, da so dozoreli, če želite.

Že to, da so na pot odšli v torek, pove dovolj o njihovi resnosti, o želji po uspehu. Ko se je tekma z Nefčijem začela zares, pa se je tako ali tako začela pisati ena najbolj pozitivnih zgodb v novejši zgodovini koprskega kluba. Kako so se igralci borili za koprske barve, bi moralo biti vzor vsem ostalim slovenskim klubom v Evropi (Maribor je seveda izvzet iz te zgodbe ...). Najbolj sem bil navdušen, ko so si na začetku drugega polčasa nogometaši obeh ekip za trenutek skočili v lase. Koprčani se tedaj niso ustrašili ne razburjenih domačih igralcev ne proti njim nastrojenih navijačev. Niso povesili glav in se skrili. Postavili so se zase, poslali so jasno sporočilo, da se nikogar ne bojijo in da bo za Azerbajdžance bolje, če z njimi ne bodo češenj zobali. Na tujih tleh so se postavili kot gospodarji zelenice.

Priznam, Koprčani so me navdušili. S pristopom, z borbenostjo, z željo, z iskrenim veseljem ob vsaki obrambi, dobri potezi. To je način, ki bi moral postati slovenski način.