Kaj zataknilo, na brazilsko-argentinski meji se je odvila prava drama. A pojdimo lepo po vrsti in zgodbo začnimo s prihodom na letališče v brazilski zvezni državi Parana, kamor sem odletel z željo doživeti neverjetne prizore argentinskega eksodusa, neverjetne prizore zgodovinsko množičnega vstopa argentinskih navijačev v deželo gostiteljico letošnjega svetovnega prvenstva. Čeprav sem zaradi moči navade v žepu mrzlično iskal ključe svojega renaulta, je zavest kajpak zelo dobro vedela, da se moram organizirati drugače in da bo za prevažanje med mesti na obeh straneh neskončno oblegane meje treba uporabiti nekaj pogajalskih spretnosti ter si zagotoviti čim boljšega poslovnega partnerja. Ponudnikov ni manjkalo, pogajanja so tekla nekaj krogov, šlo je za vprašanje časa in predvsem denarja, izbranec pa je na koncu postal simpatičen gospod poznih srednjih let z imenom Ademar, menda pravi guru prestopanja argentinsko-brazilske meje in - tako so mi zagotovili tudi v hotelu - eden najbolj zanesljivih mož v tem specifičnem poklicu. Zjutraj me je res pobral ob dogovorjeni uri, v prtljažnik njegovega kašljajočega fiata sva naložila vso prtljago (ni šlo drugače, z menoj je bilo vse, kar človek potrebuje za pet tednov življenja in dela) ter sva šla. V Argentino sva v naslednjih urah vstopila dvakrat in tiste govorice o guruju so se izkazale za povsem na mestu. Obakrat sva se tako kot ob vrnitvah v Brazilijo preprosto izognila vsem čakajočim avtomobilom (verjemite, sploh v nasprotni smeri nama je to prihranilo več ur), zapeljala nekam na stran, Ademar je vzel moj potni list in se takoj vrnil s potrebnimi štampiljkami, pri čemer bi z mojim dokumentom med državama lahko prevažal resnično kogarkoli. Pa tudi za zelo zanesljivega se je resnično izkazal, kajti v popolnem nasprotju z južnoameriško folkloro so najini dogovori vključno s časovnimi okviri držali do potankosti.
Zato sem bil še toliko bolj zaskrbljen, ko ga ob štirih ni bilo. Pa tudi četrt čez ne. Ko sva se še drugič vrnila v Brazilijo me je pustil v mestu in odšel na kosilo. "Ne skrbi, prtljaga bo na varnem, se vidiva ob štirih," je dejal sin argentinske matere in brazilskega očeta, ki sam sebi pravi sad prepovedane ljubezni in ki je med svetovnim prvenstvom pod še posebej velikim pritiskom. "Mešani zakoni so redkejši, kot bi si mislili, posebej težavni pa so, ko gre za nogomet," mi je smeje razlagal in bil pri tem tako simpatičen, da sem kar težko verjel, da jo je popihal z mojo prtljago vključno z vsemi oblekami in, priznam, službenim računalnikom. A bi jo lahko, tega sem se zavedal. Igra, v katero sem se spustil, je bila vsekakor vsaj malo nespametna, vsaj malo tvegana in je za ceno izjemnega doživetja ter zanimive reportaže srečen konec polagala tudi v roke boginje Fortune. Dvajset čez sem moral ukrepati. Čez dve uri sem imel letalo nazaj v Belo Horizonte in vrag je nedvomno odnesel šalo. A izkazalo se je, da bi kmalu odnesel nič krivega Ademarja. Ko sva ga z njegovim kolegom taksistom priklicala na telefon, je bil oddaljen le še minuto in čez natanko toliko časa se je pripeljal na sovoznikovem sedežu nekega drugega fiata, držal se je za rebra in je bled v obraz vidno šepal. Bil je na poti in prišel bi točno ob štirih, toda na eni od tako zelo nevarnih cest mu je pot presekal kombi, v katerega je silovito treščil in posledično povsem uničil svoj avtomobil. "Ne skrbi, zadel sem ga s sprednjim delom, prtljaga je nepoškodovana," je dejal, ko mi jo je pokazal v prtljažniku prijateljevega avtomobila, in dodal: "Toda zdaj ti ne moram dati popusta, potrebujem denar za popravilo." Ob tem se je kljub nesreči nasmejal in se ob smehu prijel za rebra. Obljubil je, da bo šel k zdravniku, ko sem zaskrbljeno pripomnil, da se z bolečimi rebri in šepajoč ne moreš kar odpeljati s kraja nesreče. A najprej me je kot sopotnik pospremil na letališče.