Ker varstvo osebnih podatkov tukaj ni na posebej visoki ravni, se jim je slovenski novinar s 24 nočitvami v kraju, kamor po navadi ne zanese veliko tujih obiskovalcev, zdel izjemno zanimiv, zato so se mestni veljaki z županom na čelu odločili, da mi bodo bivanje še dodatno polepšali. Če te zgodbe do zdaj niste prebrali, nič hudega, v tem trenutku ste izvedeli vse najpomembnejše informacije. Enako velja, če do zdaj še niste prebrali ničesar o velikanskih termah, ki ležijo na naftnem polju v smeri Fortaleze, ki so prek lastnika tega polja (gigantskega brazilskega podjetja Petrobras) skorajda v popolnosti pod okriljem mesta in kjer bodo danes popoldne pripravili zelo posebno spremljanje četrtfinalnega obračuna Brazilije ter Kolumbije. In kaj dobimo, če vse do zdaj zapisano seštejemo? Ne, današnje tekme seveda ne bom gledal iz enega od štirinajstih termalnih bazenov, okrog katerih so postavili velike zaslone, pa naj se to sliši še tako mamljivo. Verjetno bo za marsikoga to najboljši mogoči način spremljanja težko pričakovanega dvoboja, a dobrih šestdeset tisoč nas je takih, ki bomo še nekoliko (ali precej) na boljšem in bomo ob petih popoldne po našem oziroma ob desetih zvečer po vašem času na tribunah stadiona Castelão. So me pa zato iz mestne hiše v sredo zvečer povabili na nekakšno generalko, na kateri so želeli preizkusiti gostinsko osebje, ki bo jedačo in pijačo streglo tako na terasah med bazeni kot neposredno vanje, predvsem pa velike ekrane, ki ne smejo zatajiti, tudi če bo zatajilo vse drugo. Sem se odzval? Bil je dan brez tekem, v Sloveniji je bila že zelo pozna ura in sem zaradi tega delo že končal, zato preprosto ni bilo razloga, da bi rekel ne. Pa še zelo me je zanimalo in prav nič nisem imel proti nekajurnemu namakanju v zdravilni vodi.
Kopališče je bilo izjemoma odprto do polnoči, tako kot bo odprto danes, veliko je bilo hotelskih gostov in naključnih obiskovalcev, tudi povabljencev, ki so med drugim prišli zato, da bi povečali število in preizkusili kapacitete, se je kar trlo. Imeli smo kaj videti. Kompleks je neprimerno večji od tistih, ki jih poznamo pri nas, in vključuje še številna športna igrišča (za tenis, košarko, odbojko, nogomet in še kakšno bi se našlo), telovadnice ter velikansko umetno jezero s termalno vodo, v katerem se je mogoče tako kopati kot ga uporabljati za čolnarjenje ali piknik na njegovih bregovih. Kot se za Brazilijo spodobi, evropskega človeka nekoliko zmotijo le varnostni in higienski standardi, pa čeprav po drugi strani zlahka pozabiš na električno napeljavo ob bazenu (si predstavljate prizor iz grozljivke?) in umazane noge, ko se z igrišča za odbojko na mivki zapodiš praktično neposredno v enega od bazenskih orjakov ter upaš, da bo svojo nalogo po najboljših močeh opravil neki filter, ki bi nekje že moral obstajati. Nekaj pijač na mestne stroške je prav tako prišlo prav, ko se je popolnoma stemnilo, pa je bil na vrsti težko pričakovani preizkus ekranov, na katerih so nam obljubljali dobro zabavo. Odštevanje je bilo dramatično, ko so številke prišle do ničle, pa so nam organizatorji postregli s posnetkom nedavnega koncerta, na katerem je občinstvo v Riu de Janeiru (bojda) navdušil ameriški glasbenik kubanskega rodu Jon Secada. Zakaj in po katerem ključu so se odločili za predvajanje te zadeve, nimam niti najmanjšega pojma in me, resnici na ljubo, ne zanima prav zelo. Čeprav nikakor ne gre za meni posebej ljubega izvajalca, pa sem se v vodi z 38 stopinjami (34 je bilo zame nekoliko prehladno, 42 pa se mi je zdelo pretirano) udobno zleknil, počasi srkal napitek iz guarane (oprosti, ljubljena kokakola, tukaj te varam vse pogosteje) ter občasno zaprl oči. In bili bi presenečeni, kako dobro je ob vsem tem ter v kombinaciji mesečine in umetne razsvetljave zvenela Just another day, če omenim le tisto najbolj znano. Pa še primerna je bila, kajti navsezadnje je bil ne glede na vse to tudi zame še en dan brez najbližjih. Da, sanjska služba in sanjsko službeno potovanje imata tudi svoje slabe strani.
