Ni ji treba plezati proti 40, pri teh številkah je vroče celo meni, toda popolna odsotnost padca pod 20 se mi je vedno zdela nekaj nepredstavljivo sanjskega. Toda ali ste se (sploh tisti med vami, ki sanjarite o podobni temperaturni Indiji Koromandiji) kdaj vprašali, ali taka želja sploh ima realno osnovo? Moram priznati, da se s tem nisem nikoli ukvarjal, dokler me tako vprašanje kot hkrati tudi odgovor nanj nista pocukala za rokav. Zdaj vam lahko povem, da je preverjeno dejstvo, da je na našem planetu zelo malo krajev, kjer temperatura skozi vse leto ne pade pod dvajset stopinj, in še manj takih, kjer pod to vrednost ni padla še nikoli, odkar se ljudje ukvarjamo z meritvami klimatskih elementov. Sploh če se pogovarjamo o tistih delih sveta, ki jih poseljujejo ljudje in kjer so meritve toliko bolj smiselne. Seveda so na Zemlji kraji, ki se segrejejo tudi do neznosnih 50 stopinj Celzija, a ti kraji imajo izrazito hladnejši letni čas, predvsem pa imajo izrazito hladnejše noči, ko se lahko temperature tudi sredi poletja zelo približajo ničli. V konkurenci tako ostanejo drugačna podnebja z enotnim letnim časom in z variiranjem med sušno ali deževno dobo, v njih pa za vsaj manjšo ohladitev občasno poskrbijo morski tokovi (kadar ležijo ob oceanih) ali za ta podnebja značilni močni nalivi osvežilnega dežja. Ogromni večini se padec pod 20 primeri prej ali slej, v tropskih delih Afrike, Azije in Južne Amerike celo ni nič neobičajnega, če se temperatura približa številki 15. Ostane le še peščica krajev, na vsem svetu jih je resnično le nekaj, ki se lahko pohvalijo s prav posebno kombinacijo. Tropska odsotnost letnih časov preprečuje letno nihanje temperatur, bližnje morje preprečuje nočne padce, značilne za puščave, hkrati pa je velika luža toliko oddaljena, da dovoljuje skoraj puščavsko podnebje brez omembe vrednih, kaj šele močnejših nalivov. In kje ti kraji so? Dobrodošli v mojem začasnem domovanju!
Mesto na polovici poti med Natalom in Fortalezo je bilo dolgo časa v glavnem zgolj prizorišče mojega nočnega počitka, luknja med nedeljsko tekmo osmine finala in jutrišnjim četrtfinalnim obračunom pa mi je omogočila, da sem v njem preživel nekaj več časa. In potem ko sem ravno v času nedeljskega bivanja v Fortalezi za potrebe peklensko vročega obračuna Nizozemske ter Mehike izvedel, da v tem obmorskem kraju še nikoli v zgodovini meritev niso izmerili manj kot 19 stopinj Celzija, sem se spomnil svojih sanjarjenj o dvajsetici. V Mossoroju se mi je vedno zelo še topleje; če nočni piš z morja v Fortalezi še lahko poskrbi za prijetno ježenje kože (nikakor ne za mraz, daleč od tega), tukaj tudi sredi najmanj vročega dela leta česa podobnega preprosto ni. Za nameček pade precej manj padavin kot na obali, a bližina morja onemogoča puščavske ohladitve, tako da je bilo treba le še dobiti potrditev zelo očitnega. Lahko jo najdete na vsakem koraku, kajti izkazalo se je, da so domačini na svojega klimatskega posebneža zelo ponosni. Trdijo, da gre za eno redkih mest na svetu s skoraj puščavskim podnebjem, ki je od morja oddaljeno manj kot dvajset kilometrov, in za eno redkih, kjer temperatura nikoli ne pade pod mojo magično mejo. Po meni dosegljivih podatkih imajo v obeh primerih prav, zato ne vidim razloga, da jim ne bi verjel, ko gre za trditev, ki je nisem uspel popolnoma preveriti. Namreč da se Mossoro v svojih analih spominja neke noči pred štiridesetimi leti, ko je temperatura dosegla rekordno nizkih 20,7 stopinj Celzija. Ob tem pa si skušajte predstavljati, kaj stoletja tako toplega zraka pomenijo v vsakodnevnem življenju. Večina prebivalcev ima kako majico z dolgimi rokavi v lasti le za primere potovanj, dolge hlače pa le, ker se po brazilskih standardih tako spodobi. Najbolj šokantno pa je odpiranje oken na obeh straneh avtomobila, ki vozi s hitrostjo 120 kilometrov na uro. Verjeli ali ne, celo sredi noči z veliko hitrostjo udrejo tako velike količine vročega (ne toplega, vročega) zraka, da stanje hitro postane nevzdržno in da ga, ko okna zaprete, klimatska naprava le stežka vrne v znosne vode.
