Slišal je, kako se Nemec pogaja s taksistom in se razburja zaradi cene, tako kot sem jaz nato slišal pogovor vseh treh. In v pogovor se je brez zadržkov vmešal, tako kot sem se nato vmešal jaz. "Lahko pa greste vsi trije z menoj in kolegom. Odrineva čez pet minut, greva na stadion in v avto z veseljem vzameva tri sopotnike," sem dejal. Bili smo v recepciji hotela v Fortalezi, kamor sem se pripeljal po navodilih gospodične v notranjosti navigacijske naprave in kjer sem bil dogovorjen s kolegom z Radia Slovenije. Končno se mi je pridružil, tako da bova severovzhodno avanturo vse do četrtfinala nadaljevala skupaj, za začetek pa sem ga presenetil s polnim renaultom potnikov. Še preden je, potem ko sva se ob mojem prihodu slišala po telefonu, prišel iz svoje sobe, se je meni, ki se nepoboljšljivo vtikam v življenja in zadeve drugih ljudi, uspelo dogovoriti za zelo zanimivo odpravo. A nihče ne more reči, da s svojim tokratnim vtikanjem nisem naredil dobrega dela. Stadion je od omenjenega hotela oddaljen petnajst kilometrov, hotelski predel ob obali pa je obkrožen s četrtmi, s katerimi se tudi sredi dneva preprosto ne želite spoprijeti drugače kot v zaklenjenem avtomobilu pri vsaj šestdesetih kilometrih na uro, cene nekaterih storitev pa so v času svetovnega prvenstva resnično absurdne.
Prevozi s taksiji vsekakor spadajo mednje, kajti ponudniki se zelo dobro zavedajo, da si le malo junakov upa voziti skozi tiste mestne predele, kamor si ponoči ne upajo niti sami s svojimi taksiji. Da, Fortaleza je eno tistih mest, v katerih obstajajo tudi četrti, v katerih že sredi belega dne ni pametno stati na rdečem semaforju, in lahko si torej predstavljate, da ga ni junaka, ki bi pešačil ali uporabil avtobus. "Kako, prosim? Da bi šli z vama do stadiona? Čisto zares?" kostariško-nemška trojica ni mogla skriti velikega navdušenja ter je preverila še nekajkrat, preden je bila povsem prepričana, da se ne šalim. Nisem se, nabasali smo se v francoza in pisana druščina se je odpeljala.
V prvi vrsti je resnično šlo za dejanje čiste uslužnosti. Če ljudje poleg mene želijo na stadion, če grem jaz natanko tja in če imam v avtu prostor, se mi zdi naravno pomagati in sem to tudi storil. Ne bi sicer zadnjega sedeža ponujal okrog, a ker so bili gospodje ravno tam in ker sem slišal njihovo potrebo, sem se z veseljem ponudil. No, delno pa je šlo seveda za večno iskanje zgodb ter nasploh zanimivih položajev, ki jih je petnajstkilometrska pot dveh Slovencev, dveh Kostaričanov in enega Nemca brez dvoma prinašala. Sploh ker smo se peljali na sobotno srečanje nemške reprezentance z gansko in ker smo se peljali manj kot 24 ur po velikem podvigu Kostarike, ki si je z zmago nad Italijo senzacionalno priigrala napredovanje iz najtežje skupine tega svetovnega prvenstva. Kostaričana sta tako kot jaz pripotovala iz Recifeja, kjer smo, ne da bi vedeli drug za drugega, dan prej spremljali zgodovinsko srečanje te srednjeameriške reprezentance z azzurri, in nista mogla skriti ne utrujenosti po napornem slavju in ganjenosti ob nepričakovanem uspehu njunih ljubljencev. "Srce mi bo počilo od sreče. Sicer sva podaljšala načrtovano bivanje v Braziliji in si bova ogledala tudi tekmo osmine finala, a se resnično bojim, da moje srce tega ne bo zdržalo," je s solzami v očeh dejal eden od njiju, medtem ko je bil Nemec precej bolj hladen, precej bolj zadržan, precej bolj nemški. "Morda pa se vidimo v finalu," je potrepljal Kostaričana in pod vtisom zmage nad Portugalsko ter seveda še pred bolj zemeljskim sobotnim nastopom dodal: "Mi bomo zagotovo tam." To bomo šele videli, jaz pa sem poskrbel za to, da so vsi trije prišli do stadiona. In to ne le do cestne zapore, od katere je treba pešačiti še dobra dva kilometra. S kolegovo prepustnico sva poln avtomobil odpeljala na medijsko parkirišče, od tam pa so nas - da, tudi Nemca in Kostaričana, s posebnim kombijem odpeljali na ploščad, s katere se je objekta z imenom Castelão mogoče dotakniti. "Gracias" in "Danke" sta bila še kako na mestu, objemi novih nogometnih prijateljev prav tako.
