Kot nalašč zame, sem si mislil. Kot nalašč za človeka, ki obožuje sonce in poletne temperature ter se je tudi zaradi tega odločil, da bo skupinski del svetovnega prvenstva preživel na vročem brazilskem severu. A nekaj so mi avtorji vzdevka in iz njega izpeljanega slogana pozabili povedati, sam pa sem se preslabo pozanimal. Ko se točke, ki je med vsemi južnoameriškimi najbližje Evropi, dotakne tropski naliv, je v slovenskem jeziku (ne v knjižnem, ne v narečjih, ne v slengu, ne v žargonu in ne v vulgarnem besednjaku) ni besede, ki bi ga lahko opisala. Če bi rekel, da dežuje, bi ustvaril povsem napačen vtis. Če bi rekel, da lije, bi si vsi vi predstavljali povsem simpatično slovensko ploho, ki s tukaj doživetim nima skupnega nič razen kemijske sestave tistega, kar je padalo na tla. Tukaj ne dežuje, ne lije, ne ščije, dež tudi ne pada in ne gre, tukaj se utrga oblak in povzroči vesoljni potop. V raznih avtomobilih sem po vsem svetu doživel že marsikaj, a nikoli ni bilo tako neprijetno, kot ko sem se približno tri ure pred srečanjem Mehike in Kameruna pripeljal v Natal iz svojega dvesto kilometrov oddaljenega in taisto jutro s soncem obsijanega bivališča. Celo po ravnih ulicah so drle reke, po nekoliko nagnjenih nekakšni hudourniški cunamiji, pogled skozi vetrobransko steklo pa je še najbolj spominjal na prizore v avtopralnici, čeprav sem si želel, da bi ji bilo še malce bolj podobno. To bi, verjeli ali ne, namreč pomenilo, da bi bila količina vode nekoliko manjša in da bi vožnja postala vsaj za spoznanje lažja. V takih razmerah je bilo treba parkirati, v takih razmerah je bilo od avtomobila treba priti do stadiona in v takih razmerah je bilo na objektu, na katerega sem seveda prišel prvič v življenju, treba poiskati novinarski vhod. Dežnik? Le kdo vzame dežnik v mesto sonca. Sem se pa tolažil in se še vedno tolažim s tem, da mi v danih razmerah ne bi kaj dosti pomagal oziroma da bi bil celo povsem neuporaben.
Je sploh treba poudarjati, da sem v novinarsko središče prispel povsem premočen? Verjetno ne. In ko pravim povsem premočen, mislim pooovsem. Od mene je kapljalo kot od kakšne smreke po nevihti, pa čeprav sem na svoji poti od parkirišča do stadiona dvakrat počel nekaj, čemur bi v drugačnih okoliščinah lahko rekli vedritev. V natalskem vesoljnem potopu je tudi iskanje priložnostnega zavetja približno tako nesmiselno kot uporaba dežnika, to človek spozna prej ali slej. Pomislite, celo stanje pod nadvozom, čez katerega gre štiripasovnica (pozor, štiripasovnica) ne prenese kakšne pretirane koristi, saj Sveti trije kralji, ki so bojda zaščitniki božičnega mesta, vodo zlivajo praktično vodoravno, tako da je človek na koncu še najmanj (če sploh lahko uporabim to besedo) moker po laseh oziroma po tistemu delu glave, iz katerega so lasje rasli v mlajših letih. Smo pa se pod tistim nesrečnim nadvozom zelo dobro zabavali z mehiškimi navijači. Tudi oni so bili na kaj takega povsem nepripravljeni, in čeprav so mi šle ves čas skozi glavo delovne obveznosti in težave, ki mi jih je povodenj povzročila na tem področju, nisem dovolil, da bi ostal brez malih življenjskih radosti, ki jih prinesejo tudi najbolj neprijetni položaji. Po polurni razpravi sem bil bogatejši za poznavanje štirih izjemnih Američanov mehiškega rodu in za vabilo v južno Kalifornijo, še korak dlje pa sem šel ob prihodu v novinarsko središče, kjer sem spoznal, da so jo mnogi kolegi odnesli precej slabše. Jaz imam vedno s seboj vsaj eno rezervno majico in osnovne higienske pripomočke, tokrat pa sem imel s seboj celo dve in nisem razmišljal niti za trenutek, ko sem stal zraven mehiškega novinarja v povsem premočeni srajci in brez zamenjave zanjo. Verjemite mi, da bi enako storil tudi, če ne bi šlo za reklamno majico, kakršne pač po navadi zmečkam v nahrbtnik. Potisnil se mu jo v roke, gledal me je z vso hvaležnostjo tega sveta in ponudbe ni niti poskusil zavrniti. Tako kot jaz ne bom niti poskusil zavrniti ponudbe, naj se mu oglasim, če bom kdaj v Ciudadu de Mexicu, in naj bom gost njegove družine.
